Antonio Pichillá Quiacaín (1982, San Pedro La Laguna, Sololá) je pripadnik majevske etnične skupine Tz'utujilov. Svojo formalno umetniško izobrazbo uporablja kot strategijo za spreminjanje evrocentričnega razumevanja majevske umetnosti. Umetnik izhaja iz kulturne zapuščine svojih prednikov in jo uporablja kot medij. Povezuje obrede in običaje, ki častijo majevsko kozmogonijo, s čimer razkriva sodobnost in aktualnost modrosti prednikov. V umetniški praksi uporablja naravne materiale, ki jih povezuje tkanina kot vodilna nit diskurza upora. 

Adriana Maraž (1931–2015) je najpomembnejša slovenska ustvarjalka na področju umetniške grafike, ki jo je prepoznala tudi tujina. Na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO) je študirala slikarstvo, po letu 1965 pa je njen glavni umetniški izraz postala grafika. Retrospektiva pokaže, da je bil njen pristop h globokemu tisku mojstrski tečaj natančnega rokodelstva in ustvarjalnih inovacij. Njene grafike v kombiniranih tehnikah globokega tiska so se razvile v prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine. Osvojila ni le zapletenih tehničnih grafičnih postopkov, temveč tudi filozofijo, da je grafika dinamičen in razvijajoč se jezik, ki lahko izraža globoke koncepte in čustva, zato njena dela nosijo pečat transformativne umetniške zapuščine.

Idejna zasnova razstave izhaja iz vloge Švicarije, ki je bila skozi zgodovino skrivno, neodvisno in samoorganizirano žarišče ustvarjalnosti na robu mestnega parka. Točke ali prelomnice v času so spreminjale življenja stanovalcev in ustvarjalne poti umetnikov, ki so vseskozi ostajali povezani v skupnost. Tudi umetniki na razstavi delujejo na robu družbenega in ustvarjalnega dogajanja, kjer utirajo pot prvinski izpovednosti. Z razstavo Punctum (Točka) smo jih povabili v začasno skupnost, ki jo povezuje impulzivno ustvarjanje.

Za avtorje je umetnost prostor za soočanje z življenjskimi in profesionalnimi preizkušnjami. S svojo svobodno in akademsko neobremenjenostjo odločno zavzemajo status ustvarjalnih disidentov. Muzej premoderne umetnosti bi letos praznoval dvajsetletnico delovanja. Z deli iz muzejske zapuščine se spominjamo premodernistov kot umetniškega gibanja, ki je zavračalo pripadnost katerikoli umetniški smeri ali slogu. Dean Ivandić je nekdanji konceptualni umetnik in knjigarnar. Ko je zaprl knjigarno Behemot v Ljubljani, je začel iz knjižnih polic ritualno ustvarjati portrete kot vizualne spomine na obiskovalce knjigarne. Dušan Gerlica kipari instinktivno. S postavitvijo lesenih skulptur iz sekvoje poziva, da se prepustimo materialnosti in praspominu oblikovanega lesa. Saša Bezjak s prostorsko instalacijo, slikami in kipi raziskuje svojo intimo in krhkost družinskih razmerij. Njen estetski izraz odlikuje osebna izpovednost, predanost umetnosti pa ji pomaga premagovati življenjske stiske. Podobno se z zunanjim svetom soočata The Witch Twins (Alen in Robi Predanič), ki sta svoje intimno zatočišče poustvarila kot pravljični in nadrealni svet, kjer izginjajo meje med sanjami in resničnostjo. 

Neobičajne, prekinjene ali na razstavi znova vzpostavljene zgodovine umetnikov prikazujejo odločne življenjske izbire. S svojimi deli stalno prehajajo med avtobiografskimi elementi in ustvarjalno avtofikcijo, pri tem zavzemajo nepričakovane pozicije in odkrivajo lasten fokus umetniškega izraza.

Zmago Jeraj (1937–2015) je bil široko razgledana osebnost, pri čemer je eden od intrigantnih vidikov njegovega miselnega sveta zanimanje za literaturo. Med drugim v ta okvir spada njegovo navdušenje nad delom poljskega pisatelja in likovnika Bruna Schulza (1892–1942). Razstava skuša z nekaterimi svojimi elementi simbolično povezati oba avtorja. Zato smo si naslov izposodili iz Julijske noči, ene od Schulzevih zgodb. Del besedila te zgodbe, z visokim korakom prestopim okensko polico, dobro označuje skupino Jerajevih del, ki vzbujajo našo pozornost. Gre za izbrane slike, fotografije in grafike iz zgodnje zrele faze Jerajevega opusa, iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, pri katerih se je ukvarjal s specifičnim problemom: gre za odnos in prehajanje med notranjim in zunanjim prostorom, med notranjščinami in zunanjščinami, med zaprtim in odprtim. Na podobah, izpostavljenih na razstavi, se kot motiv pogosto pojavljajo zamejitve, pregrade in ograde na eni strani ter prehodi in odprtine, ki »prebijajo« prve, na drugi. Z vprašanjem prostorskosti v delih Zmaga Jeraja se povezuje tudi oblikovanje postavitve razstave, pod katero se podpisuje Toni Soprano Meneglejte.

Poljski umetnik Honza Zamojski, ki je na 33. grafičnem bienalu Ljubljana prejel posebno nagrado občinstva, je tokrat v ospredje postavil vizualno skonstruirano zgodbo, izpeljano iz povezovanja risbe, tipografije in literature. Na razstavi naslovni Posrednik igra različne vloge. Je gledalec, ki pri vstopu v razstavne prostore stoji sredi simetrične arhitekture. Je tudi avtor, ki posreduje med svetom idej in materialnim svetom, pri čemer ustvarja risbe, kipe in besedila. Posrednik je vizualiziran tudi kot poenostavljena in simbolična marioneta, ki jo lahko premikajo različne sile.

NERO je četrtletna revija pa tudi založba, specializirana za knjige umetnikov, zbirke in kataloge, ki zadovoljuje spontano potrebo po tem, da bi se povezali s širšim kulturnim diskurzom in prek umetnosti raziskovali imaginarije prihodnjega sveta in relevantna vprašanja sedanjosti.

Pri založbi Nero Editions bo maja izšla najnovejša knjiga Honze Zamojskega Middleman, ki je ilustrativen in poetičen poskus opisa Posrednika: njegovega vsakdana in realnosti, ki ga obdaja. 

Razstava Vzajemni kompromis predstavlja najnovejšo serijo grafik v tehnikah sitotiska in riso tiska ter kovinski objekt kot posebnost razstave. Grafike Marka Šajna zaznamujejo jasen koncept in perfektna izvedba ter humoren, zabavljaški, piker, hudomušen in igriv likovni izraz z mnogimi referencami v zgodovini umetnosti, klasičnem slikarstvu, popularni grafiki, urbani kulturi, grafitih in street artu. Osredotoča se na motive človeških teles, ki z gibi in raznovrstnimi položaji oblikujejo različne likovne kompozicije.