Damijan Kracina

V ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicariji ustvarja trinajst umetnic in umetnikov. Njihovo delo predstavljamo v seriji Iz ateljejev. Tokrat se na razstavni postavitvi predstavlja kipar in intermedijski umetnik Damijan Kracina z delom Navigacija.

Damijan Kracina je kipar, ki s svojo večmedijsko prakso predstavlja možne in utopične scenarije življenja na Zemlji. Njegove razstave so imaginarni ambienti in fantazijski svetovi, ki vsakič znova vzpostavijo nov dialog med deli, prostorom in obiskovalci. V MGLC Švicariji razstavlja risbo z ogljem, umeščeno v vertikalni prostor nekdanjega hotela. Risba predstavlja navigacijo, zgrajeno iz anorganskih in organskih form, tipografskih znakov in kompasov, ki naj bi usmerjali ladjo, na kateri smo se znašli in vodi v neznano, vse bolj napačno smer.

Damijan Kracina se je nazadnje celostno predstavil na samostojni razstavi Napačna ladja v samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki (29. 9. 2023–25. 2. 2024). Postavitev kot kabinet čudes – ali po besedah umetnika scenografski ambient znanstvenofantastičnega filma – je vključevala slike, objekte in prostorske instalacije, ki so s fantazijskimi in utopičnimi sporočili napovedovali morebitne scenarije prihodnosti živih bitij, ki naseljujejo planet Zemlja. Umetnika odlikuje avtorska intenca ustvarjanja imaginarnega sveta, v katerega se lahko zatečemo in si postavimo svoja pravila. Napačna ladja povzema splošno stanje družbe, narave in časa, v katerem živimo, ko gre vse narobe in smo vkrcani na ladjo, katere itinerarij vodi v napačno smer. Ostajata le čudež in čudenje, da ljudje sploh še (lahko) obstajamo.

Osrednjo pozicijo na razstavi je imela osemmetrska slika, zamišljena kot navigacija s kompasi in elementi, ki se vrtijo. V MGLC Švicariji je slika zdaj dobila začasen prostor na steni, ki po prenovi nekdanjega hotela Tivoli omogoča postavitve del večjih dimenzij. Strešno okno, ki ga v izvirni hotelski arhitekturi ni bilo, omogoča, da svetloba čez dan izpostavlja detajle razstavljenega dela in s tem kot magnetne sile v kompasu usmerja poglede gledalca. Če pa se na delo ozremo onkraj njegove neposredne sporočilnosti, lahko v njem prepoznamo nekaj avtorjevih stalnih ustvarjalnih specifik in intenc. Pars-pro-toto branje umetnine nas vodi v povezave s Kracinovimi preteklimi deli in projekti.

Najprej se lahko usmerimo v tipografsko pisavo, do katere ima Kracina poseben odnos. Je namreč avtor prve avtohtone slovenske črkovne vrste Proteusfont (1997), tvorjene iz teles človeških ribic. Opismenjevanje s proteusom kaže avtorjevo empatijo in angažma ne samo za varstvo okolja, ampak tudi za simbolno vrednotenje nacionalnih gradnikov slovenstva.

Drugo likovno sredstvo je barva, večinoma monokromatska ali akromatska. Tokrat, pri delu Navigacija, je ta učinek dosežen z ogljem. Kracina svoje skulpture sicer izdeluje v belo niansiranem epoksiju, barvah kamna in terakote. Kljub temu ni strogo zavezan monokromatski rabi – spomnimo na projekt Galapagos (skupaj z Vladimirjem Lebnom, 2004–2009), ko je multimedijska ambientalna postavitev z barvami inscenirala eksotični otok in razvoj živalskih vrst.

Tretji poudarek je oblika, zlasti kombinacija anorganskih in organskih form. V Navigaciji se združujejo geometrične oblike polkrogle in obroča z organsko skeletno konstrukcijo. Vsemu skupaj daje dodatno trdnost in zamejenost debela žica, ki prepleta skeletne špice in odprtine v obročih. Kracinove risbe so optični labirinti, v katerih se skrivajo prepoznavne ali namišljene živalske oblike, narisane kot anatomske študije ali znanstvene ilustracije. S tem jih objektivizira in jim odvzema za človeka ogrožajoč karakter. Če kdo koga ogroža, je to človek, ki iztreblja živa bitja. Iz te problematike Kracina izhaja in se vanjo stalno vrača, na primer v videu Thylacinus Cynocephalus (1996; 2016, prenovljeno delo za trienale PORTIZMIR International Contemporary Art Triennial). Video je rekonstrukcija gibanja tasmanskega tigra, ki je izumrl leta 1936. Ali še v starejšem videu Intervju z ogroženo živalsko vrsto (1997), podvodnem posnetku soške postrvi.

Kracinovo zadnje izrazno sredstvo je večmedijskost – Navigacija lahko nastopa samostojno (v MGLC Švicariji) ali kot del skupinske ali večmedijske postavitve (v Galeriji Božidar Jakac). Kracina se je že kot absolvent kiparstva na ALUO suvereno predstavil kot večmedijski umetnik v Galeriji Kapelica (1995) s projektom TV Damijan Kracina. Takrat je na ekranih predvajal posnetke povoženih mačk, v katere je strmel kip Damijana Kracine. Medijske podobe so bile v devetdesetih brutalne, z neposrednimi prikazi nasilja, danes smo se na to brutalnost žal navadili.

Kracina je v vseh teh letih izčistil svoj umetniški izraz, mu odvzel zasičenost s podobami in se raje samoomejil z rabo oblik in barv. Sporočilo ostaja enako – človek je na napačni ladji in potuje v napačno smer. Navigacije žal še ne zmoremo pravilno usmeriti.

Umetnik je o delu Navigacija zapisal: »Bila je ladja, imela je motor, propeler, nadzornike in tovor, ki ga je prevažala. Obstajajo nekakšni zemljevidi, za katere ni povsem jasno, ali so načrti motorjev ali gre za zemljevid pokrajin. Obstajajo indici, da je ta ladja imela pomembno misijo. Vendar je šlo nekaj narobe. In tu je navigacija, nekakšen bio-tech kompas z vrtečimi elementi, na katerih so slabo ohranjeni napisi z navigacijskimi znaki. Če pozorno pogledamo, je čez latinske črke napisano nekaj v japonščini, mogoče tudi v šrilanščini. Znakov ne znamo razvozlati, zato ne vemo, kako ta naprava deluje, in žal nimamo navodil za uporabo.«

Damijan Kracina (1970, Kobarid) je akademski kipar in magister umetnosti, ki ustvarja na področju kiparstva in večmedijske umetnosti. Po diplomi na oddelku kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri profesorju Dušanu Tršarju je leta 1999 magistriral iz kiparstva in videa pri profesorjih Luju Vodopivcu in Sreču Draganu, prav tako na ALUO, kjer je leta 1995 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Po študiju se je aktivno izpopolnjeval v tujini, med drugim v New Yorku, na Inštitutu Tamarid v Albuquerqueju in na Umetnostnem inštitutu Santa Fe v Santa Feju v Združenih državah Amerike. Leta 1992 je bil soustanovitelj umetniške skupine Provokart. Zatem je ustanovil umetnostni center Artilerie Kluže in bil med letoma 1997 in 2000 tudi njegov umetniški vodja. Skupaj z Alenko Pirman in Janijem Pirnatom so leta 2004 ustanovili umetniško skupino Društvo za domače raziskave, ki je z različnimi angažiranimi projekti še vedno aktivno. V letu 2015 je ustanovil Poslednji muzej sodobne umetnosti v Logjeh, kjer razstavlja svoja in dela drugih avtorjev. Kontinuirano že od leta 1994 razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v vidnih domačih in tujih galerijah in institucijah, skupaj približno 200 razstav. Nekaj njegovih del pa je realiziranih v javnem prostoru v Sloveniji in tujini. Od leta 2010 je profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Rezident v kiparskem ateljeju v MGLC Švicariji je od odprtja centra v letu 2017. Za aktualno produkcijo je leta 2022 prejel nagrado Ivane Kobilca. Živi in ustvarja v Ljubljani.