Shirin Salehi

Vizualna umetnica, pedagoginja, književna prevajalka in tolmačka za perzijski jezik Shirin Salehi v svoji umetniški praksi povezuje risbo, knjigo umetnika, kiparstvo, grafiko, zvok in poezijo ter raziskuje spomin, govorico in prevajanje. Značilnost njenega dela je odsotnost podobe, ki odpira prostor alternativnim pripovedim, kjer govorica sreča lastne meje, kjer glas vznike kot šepet, šum ali pesem in hkrati postaja zatočišče pred nasiljem in oblika upora.

Kje so meje govorice? Kaj besede dejansko izrazijo ali povežejo in kaj neizogibno ostane zunaj njihovega dosega? Praksa Shirin Salehi se umešča ravno na ta mejnik: kjer govorica ne more več doseči žalovanja, izgona ali nasilja in kjer tišina preneha označevati odsotnost in namesto tega postane način izražanja in prostor, ki ga lahko skupaj naselimo.

To je tesno povezano tako z njenim delom v vlogi tolmačke za perzijski jezik v iranskih in afganistanskih skupnostih kot tudi z njenimi življenjskimi izkušnjami, ko je bila priča tega, kako besede v trenutkih močnih čustvenih pretresov ne zmorejo več vedno doseči tistega, kar želijo poimenovati. Njena lastna razseljenost po več jezikih in ozemljih pretvori prevod v mesto izgube, pogajanja in preobrazbe. Namesto da bi skušala razrešiti to nemogoče stanje, se njeno delo naseli v njem. V svoji praksi, ki jo zaznamujeta skoraj popolna odsotnost podob in izpostavljenost pisave in zvoka, raziskuje alternativne načine soočanja s tistim, kar presega diskurz. Njena besedila se pojavljajo kot fragmenti, zastrta ali komaj berljiva; glas vznikne kot šepet, jecljanje, mrmranje ali pesem. Namesto da bi njena dela predstavljala določeno izkušnjo, opozarjajo na tisto, kar se izmika reprezentaciji, in našo pozornost usmerjajo k prostorom, v katerih pomen ni nikoli dokončen.

Shirin Salehi pusti sredino prazno, namesto tega se raje obrne proti robovom. Ne gre toliko za zapuščanje središča kot za prepoznavanje moči v teh liminalnih prostorih, kjer se pomen oblikuje s prekinitvami in intervali. Pisava preneha delovati kot normativni sistem; namesto tega se pretvori v krhek material, ki ga prečijo vrzeli, premolki in geste, s katerimi se razširijo možnosti govorice.

Poezija Shirin Salehi ne vznikne samo kot zatočišče pred številnimi oblikami nasilja, ampak tudi kot oblika upora. Njena fragmentiranost ne sporoča, da kar koli manjka, marveč prej razkriva možnost izgradnje alternativnih pripovedi, v katerih konvencionalne jezikovne oblike ne zadoščajo več. Ko se podoba ne more več izraziti, se beseda razgradi ali se pripoved prekine. Zato se kot načini ohranjanja spomina, ki ga ni mogoče zvesti na linearno pripoved, pojavijo gesta, dih, ritem in zvok. Molk in poslušanje tako postajata skupna praksa, ki omogoča upor proti izbrisu in odpira prostor za drugačne oblike srečevanja.

Delo Shirin Salehi ne ponuja odgovorov, temveč nas vabi, da vztrajamo v prostoru negotovosti, kjer se jezik sooča z lastnimi mejami. Ne skuša povedati vsega ali dokončno zaokrožiti pomena, temveč se pomakne proti temu, kar ostaja onkraj besed. Morda prav na tej ločnici, med diskurzom in molkom, poezija odkriva svojo moč upora, skrbi in odpiranja prostora tistemu, česar ta hip še ni mogoče izreči.

Shirin Salehi je vizualna umetnica, pedagoginja, književna prevajalka in tolmačka za perzijski jezik, ki dela z iranskimi in afganistanskimi prosilci za azil v Španiji. Rodila se je leta 1982 v Teheranu, v Španijo je emigrirala leta 1999, živi in dela v Madridu. Njena umetniška praksa povezuje risbo, knjigo umetnika, kiparstvo, grafiko, zvok in poezijo ter raziskuje spomin, jezik in prevajanje tistega, kar ostaja skrito in neberljivo.

Predava na Centru za knjižno umetnost v New Yorku in na Šoli vizualnih umetnosti LENS v Madridu. Predavala je tudi v Muzeju Málaga, Narodnem muzeju umetnosti Reina Sofía v Madridu in Narodnem muzeju Prado ter izvedla več performativnih branj na univerzah, v knjižnicah in drugih kulturnih prizoriščih.

Udeležila se je umetniških rezidenc Est-Nord-Est v Quebecu (2025), Akademija Španije v Rimu (2021), Fundacija Il Bisonte za grafiko v Firencah (2016) in Casa de Velázquez v Madridu (2014).

Za knjigo umetnika je leta 2015 prejela prvo nagrado Fundacije Ankaria, za projekt v sodelovanju z Inmo Herrera pa leta 2019 še bienalno nagrado Pilar Juncosa & Sotheby’s za umetniško ustvarjanje, ki jo podeljuje Fundacija Miró Mallorca. Leta 2022 je bila nominirana za nagrado kraljice Sonje za grafiko na Norveškem.

* Naslov HUM, HUM, HUM funkcionira na več različnih ravneh. Fonetično posnema mrmrajoče popevanje, ki z onomatopejskim ponavljanjem nakazuje tudi kolektivno in hkrati razdrobljeno. Ne samo, da je slišati kot popevanje z zaprtimi usti, ampak je tudi na konceptualni ravni povezan s petjem, obrnjenim navznoter – kot šepet, notranja gesta odpornosti. Pesem, ki jo pojemo v sebi, ne da bi pri tem premikali ustnice; ena od oblik upora.