Ana Čavić

Nit brez konca

15. 10. 2026–8. 2. 2027

Grad Tivoli

Nit brez konca je nenehno razvijajoča se zgodba, ki se razpleta kot neskončna nit in se je doslej odvila skozi osem dejanj. Mitopoetična zgodba o stvarjenju se vrti okoli dveh arhetipskih likov, ženske in antropomorfnega lisjaka, in sledi razvoju njunega odnosa skozi brezmejni prostor in čas, temo lepih oblik, iz katere postopoma vznikne simbolno bogat svet zgodbe. Z vsakim naslednjim dejanjem gledalci izvejo več o likih in obenem odkrivajo obrise fantazijskega sveta, v katerem se odvija njuna pripoved o prepletenih usodah.

Ana Čavić

Razstava Nit brez konca nas vabi, da vstopimo v poetični in vizualni svet, ki ga je Ana Čavić postopoma ustvarjala in izpopolnjevala v zadnjem desetletju. Delo, ki je zasnovano kot nenehno razvijajoči se cikel performativnih pripovedi, oživlja lastno mitologijo, s katero umetnica gradi zgodbo o čarobnosti neprestanega iskanja, ki je življenje samo.

Umetnica je na podlagi dveh arhetipskih likov – ženske in antropomorfnega lisjaka – ustvarila samosvoj pripovedni univerzum, ki ga navdihujejo različne tradicije in kulture in tvori simbolno konstelacijo, ki se razprostira skozi osem doslej zasnovanih dejanj. V tem svetu je nit tudi vodilo: slediti niti pomeni potovati skozi čas, povezovati fragmente, obnavljati pozabljeno in pustiti možnost za nadaljevanje.

Ana Čavić izhaja iz tradicije cantastorie – potujoči pripovedovalec za boljšo ponazoritev zgodbe pripoveduje s pomočjo podob, predmetov ali kretenj – in nastopi kot posrednica med pripovedjo in našim spominom. Njeno delo se razvija v zaporedju prehodov: od pesniške pripovedi k podobi, od podobe k predmetu, od predmeta h kretnji in od kretnje k performansu, ter se nazadnje sklene v izkušnji tistega, ki delo opazuje in se odloči, da se bo prepustil njegovemu nagovoru. In prav v tem srečanju delo oživi in pridobi svoj pomen.

Umetniško prakso Ane Čavić zaznamujeta krhkost uporabljenih materialov – papirja, gline, volne, niti – ter vizualno bogastvo njene pripovedne razsežnosti. Iz njunega prepleta vznikne ozračje, v katerem se otipljivo srečuje z imaginarnim, vsak element pripovedi pa postane nosilec simbolnih pomenov. V izhodišču njenih del je pesniška zasnova, ki se nato razvija in oblikuje v performativnem jeziku. Intonacija, ritem, tišina, mimika, kretnje, gibanje, prisotnost izvajalca, prostor in nazadnje tudi odziv občinstva soustvarjajo skupno izkušnjo. Zgodba postane prizor: predmeti pridobijo simbolno vrednost, dejanja artikulirajo pripoved, prostor in čas pa vzpostavljata izkustveni okvir. Uprizoritev ni pomensko zaključena enota, temveč pomene dosledno preusmerja k namigom, prispodobam in tistemu, kar ostaja odprto za interpretacijo.

V skladu z naravo umetniške prakse Ane Čavić je pričujoča razstava zasnovana kot začasno in dinamično okolje, ki spominja na zakulisje oddaljenega gledališča ali razdelke kovčka potujočega pripovedovalca. Razstava ne poskuša poustvariti zaprtega prizorišča; razkriva tako predmete in materiale, ki podpirajo pripoved, kot tudi različne glasove, znanja in načine razumevanja sveta, ki jo obujajo v življenje.

S pomočjo domišljije vstopamo v zgodbe drugih in se lahko prepoznamo tako v tistem, kar nam je skupno, kot v tistem, kar nas razlikuje. To je vaja v odprtosti, saj od nas zahteva pripravljenost, da podvomimo o lastnih prepričanjih. Če so nam zgodbe nekoč predvsem odpirale vrata v druge svetove, nam danes morda lahko pomagajo tudi drugače pogledati na resničnost, v kateri živimo, in se vprašati, katere zgodbe želimo ohraniti, katere moramo preoblikovati in katere bi si še želeli pripovedovati. Ne da bi izgubili nit.

Izbor odlomkov iz kuratorskega besedila Yasmín Martín Vodopivec.

Ana Čavić (1979) je performativna pripovedovalka, vizualna umetnica, pesnica in raziskovalka zgodovinskih tradicij uprizoritvenega pripovedovanja zgodb.

Od leta 2019 živi in dela v Ljubljani. Njeno raznoliko večmedijsko umetniško prakso povezuje dolgotrajno raziskovanje pripovedovanja zgodb na presečišču vizualne in uprizoritvene umetnosti ter literature. Ustvarja gledališke pripovedovalske predstave ter dela na papirju, kolaže, papirnate izrezanke, risbe, keramiko, vezenine, preproge, izrezane pesmi, digitalne pesmi in knjige umetnika.

Med letoma 2001 in 2019 je pretežno živela in delala v Londonu. Leta 2008 je diplomirala iz likovne umetnosti na Sladovi šoli za lepe umetnosti (Univerzitetni kolidž London), nato pa začela delovati kot umetnica, performerka in pesnica ter kot članica umetniškega tandema Ladies of the Press. Njeno dolgoletno strokovno in umetniško raziskovanje pripovedovalske tradicije cantastoria je doseglo vrhunec z doktoratom iz umetnosti na Umetniški šoli Winchester (Univerza v Southamptonu), ki ga je zaključila leta 2024.

Skupinsko je razstavljala v Sloveniji in v mednarodnem prostoru: 6. mednarodni trienale keramike UNICUM 2026 (Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 2026); Meje/Grenzen (Kunstraum Pro Arte, Hallein, 2025); Klimatska akcija kroz poeziju i fotografiju (Centar za promociju nauka, Beograd, 2025); Proti toku časa, U3 – Trienale sodobne umetnosti (Moderna galerija, Ljubljana, 2024); Oči v skali, EKO 9 – Trienale umetnost in okolje (Umetnostna galerija Maribor, Maribor, 2024; Budapest Galeria, Budimpešta, 2025); A Sea of Myths (Galerija Spot, Ured za fotografiju, Zagreb, 2024); Naravna vera (Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 2022–23); Zaupanje & tveganje, Pixxelpoint (Nova Gorica, 2022); Art for World Peace (Knjižnica Hartley, Univerza v Southamptonu, 2022).

Posamezna dejanja (I.–IV.) iz cikla Nit brez konca je razstavila in izvedla v Domu omladine v Beogradu (2026), Plečnikovem avditoriju (2024), Gledališču Glej v Ljubljani (2023), galeriji Five Years v Londonu (2023) in Projektnem prostoru DUM v Ljubljani (2021). Samostojno je razstavljala v Steklenem atriju v Ljubljani z delom Vrt izgubljenih stvari (2023) ter v sodelovanju s Sally Morfill v Intermission Museum of Art, Stand4 Gallery v New Yorku, z delom Rules that order the reading of clouds (2020). Leta 2023 je pri založbi Rostfrei Publishing izdala umetniško publikacijo kolažev in pesmi Mythopoeias.

Yasmín Martín Vodopivec je kustosinja in muzejska svetovalka v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC). V več kot petnajstletnem kuratorskem delovanju razvija eksperimentalne pristope, pri katerih so v ospredju zapostavljene, izvirne in družbeno ekološke umetniške prakse. Zanimajo jo umetniške pozicije in razstavni formati, ki odpirajo prostor za dialog, premik perspektive ter razumevanje razlik kot vira novih povezav in pomenov. Ta pristop razvija v razstavnih projektih in širših kuratorskih ter institucionalnih kontekstih, med drugim v projektu Švicarija: skupnost, umetnost in narava, s katerim je začrtala programsko izhodišče in pot prenovljenega ustvarjalnega in rezidenčnega centra. MGLC je za projekt leta 2019 prejel nagrado živa za odprtost in pozornost do obiskovalcev. Leta 2017 je bila članica kuratorskega kolegija 32. grafičnega bienala Ljubljana, danes pa sodeluje pri kuratorski zasnovi njegove 37. izdaje.

David Tavčar je industrijski oblikovalec z dolgoletnimi izkušnjami v tekstilni in modni industriji, ki samostojno deluje na področjih oblikovanja, marketinškega svetovanja, poučevanja in kuriranja. Tradicionalna visokokakovostna obrt je v izhodišču njegovega dela, povezuje pa jo s sodobnimi oblikovalskimi pristopi in raziskovanjem možnosti za prenos v množično proizvodnjo. Na področju vizualne umetnosti deluje kot oblikovalec razstav. Z razstavo Spekter, 70 let zbirke UGM (Umetnostna galerija Maribor, 2024–2026) je z izborom del in prostorsko postavitvijo inovativno in kritično odprl vprašanje muzejskih standardov.

Anja Delbello in Aljaž Vesel sta ustanovitelja studia AA, katerega pristop je oblikovanje, ki je osnovano na vsebini in ima v mislih končnega uporabnika, bralca ali gledalca. Večinoma delujeta na področju kulture: za muzeje, galerije, gledališča, festivale, založnike in medije oblikujeta vizualne identitete, plakate, informacijske grafike, pozornost studia pa je v zadnjih letih usmerjena predvsem v oblikovanje publikacij in razstav. Sta redna sodelavca Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Za svoje delo sta bila večkrat nagrajena tako doma kot v tujini, med drugim sta leta 2025 prejela grand prix na zagrebški mednarodni oblikovalski razstavi ZGRAF13.

Razstava Nit brez konca je nastala v ustvarjalnem sozvočju med umetnico Ano Čavić, kustosinjo Yasmín Martín Vodopivec ter oblikovalci Davidom Tavčarjem, Anjo Delbello in Aljažem Veselom (AA).