Od klasične grafične produkcije do celostnih transformacij prostora

V tem delu predstavitve MGLC je pred nami poskus orisa zgodovine razstav v tem muzeju. Nekaj več kot tri desetletja razstavljanja smo razdelili v tri približno enako dolga obdobja, ki jih je zaznamovalo delovanje treh programskih vodij oziroma direktorjev (Zoran Kržišnik, Lilijana Stepančič, Nevenka Šivavec). V besedilu opredeljujemo izhodiščno programsko vizijo institucije, ki se je zarisala z zgodnjimi razstavami v devetdesetih letih, nato pa v nadaljnjih dveh desetletjih sledimo razvoju in premenam te vizije ter izpostavljamo najbolj značilne, prelomne in uspešne postavitve.

Že začetno obdobje MGLC, prvega in edinega za grafiko specializiranega muzeja v Sloveniji, se je osrediščalo na razstave najpomembnejših domačih grafikov povojnega obdobja, predstavitve sodobne grafične ustvarjalnosti umetnikov različnih generacij ter gostovanja umetnikov iz tujine. Svež veter, ki je v instituciji zavel z novim tisočletjem, je prinesel nove programske ideje. Izhodiščna, klasična ideja grafike, na kateri so temeljile razstave v začetnem obdobju, se je začela širiti v polje umetniških tiskov, posebno zanimanje pa so pritegnile knjiga umetnika in druge umetniške publikacije. Od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja mesto v galeriji dobivajo tudi postavitve umetniških instalacij, nekaj let kasneje pa sledijo izvedbe umetniških dogodkov oziroma performansov. V zadnjem obdobju delovanja MGLC je praksa razstavljanja sodobne umetnosti še pogostejša. V ospredju so izrazito intermedijsko naravnane razstave oziroma projekti, za katere je značilno, da celostno transformirajo galerijski prostor. Velik poudarek namenjamo predstavljanju tujih sodobnih umetnikov in mednarodnemu sodelovanju.

Prvih deset let

Zgodovina razstav v MGLC, ki ga je na pobudo Zorana Kržišnika 25. decembra 1986 ustanovila Mestna občina Ljubljana, sega v leto 1989. Kot se za muzej in galerijo, utemeljeno na dediščini Grafičnega bienala Ljubljana, spodobi, je čast otvoritve Galerije Tivoli, kot se je prostor imenoval na začetku, pripadla nagrajencem 17. mednarodnega grafičnega bienala: Danu Allisonu, Elizabeth Ingram, Tetsuyu Nodi, Zorici Tasić in Walterju Valentiniju. Seveda je bila tudi v vseh naslednjih bienalskih edicijah galerija MGLC eno osrednjih bienalskih prizorišč.

Poleg organizacije bienala je bila za MGLC ena ključnih nalog skrb za dokumentiranje grafičnega dogajanja v Sloveniji. Leta 1991 so se z razstavo poklonili pred nekaj leti preminulemu začetniku ljubljanske grafične šole, Riku Debenjaku. Sledili so mu drugi umetniki starejše generacije: Janez Bernik, Andrej Jemec, Bogdan Borčič, Vladimir Makuc, Karel Zelenko, Jože Ciuha in Adriana Maraž. Za utrjevanje pomena njihovega prispevka k slovenski grafični krajini so zelo pomembne tudi monografske razstave umetnikov, ki so se uveljavili nekoliko kasneje, v sedemdesetih letih, Gorazda Šefrana, Danila Jejčiča, Draga Hrvackega, Jožeta Spacala, Lojzeta Logarja in Metke Krašovec.

Poleg monografskih razstav je MGLC organiziral skupinske razstave, ki naj bi opredelile trenutno stanje na področju grafične produkcije mlajših umetnikov. V devetdesetih letih sta bili pripravljeni dve. Razstava Mlada slovenska grafika leta 1993 in Slovenski grafiki – Nova generacija pet let kasneje. Lastna produkcijska sredstva, torej možnost tiskanja grafik neposredno v grafičnem ateljeju, so bila od samega začetka specifika in privilegij MGLC. Z odtiskovanjem grafičnih plošč vodilnih predstavnikov ljubljanske grafične šole je atelje skrbel za ohranjanje slovenske grafične dediščine, ob tem pa so se v ateljeju rojevala tudi nova dela slovenskih in tujih avtorjev, ki so bila večinoma kmalu po nastanku predstavljena v galeriji. Na ta način se je v našem prostoru prvič ponudila možnost, da celotna »življenjska pot« grafike, od produkcije do muzealizacije, poteka neposredno v sodelovanju med umetnikom in institucijo.

MGLC je grafike in grafične mape tiskal, izdajal in razstavljal ob grafičnih bienalih pa tudi ob drugih priložnostih. Že leta 1991 so ob skupni razstavi nemških in slovenskih grafikov v ateljeju sodelovali trije slovenski in trije nemški umetniki in izdali mapo šestih del v tehniki globokega tiska. Med individualnimi projekti je po obsegu še posebej pomembna predstavitev mape devetnajstih sitotiskov Janeza Bernika z naslovom Katharsis ad infinitum, ki je bila odtisnjena in razstavljena v galeriji leta 1998.

Posamične grafike, odtisnjene v ateljeju, so bile razstavljene v sklopu preglednih samostojnih razstav, produkcija druge polovice devetdesetih let pa je bila predstavljena na razstavi MGLC & umetnik: produkcija originalnih tiskov 1996–2001.

MGLC je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširil osnovno grafično poslanstvo na področje umetniške risbe. Leta 1993 je imel v Gradu Tivoli razstavo slik, risb in karikatur Bine Rogelj, v drugi polovici devetdesetih pa so se z risbami predstavili Herman Gvardjančič, Štefan Planinc in Zdenko Huzjan. Leta 1990 je bila organizirana Prva velika nagrada risbe Alpe–Jadran, bienalna mednarodna razstava, ki je temeljila na ideji povezovanja slovenskega, italijanskega in avstrijskega likovnega in političnega prostora. Do leta 1997 je doživela še tri edicije, mednarodni projekt pa je leta 1998 zaključila razstava Moja A-L-T-A-M-I-R-A. Gre za razstavo risbe v prostoru, katere kuratorski (instalacije in situ, ustvarjanje ambienta) in organizacijski (skupinsko delo umetnikov v galeriji) koncept predstavlja odmik od do tedaj uveljavljenega principa postavljanja razstav v MGLC in jo lahko razumemo kot napoved sprememb, ki so bile v program širše vpeljane šele v naslednjem desetletju.

Smeri, ki jo je nakazovala pobuda Alpe–Jadran, je MGLC sledil tudi pri vabilih tujim razstavljalcem, saj so prevladovala gostovanja italijanskih (Giuseppe Zigaina, Concetto Pozzati, Luciano de Vita, Getulio Alviani) in avstrijskih umetnikov (Franz Motschnig, Karl Brandstätter, Hermann Nitsch, Erich Demetz). Treba je poudariti, da je bilo tovrstno mednarodno sodelovanje seveda tesno povezano s tradicijo in trenutno usmeritvijo grafičnega bienala. V tem obdobju so imeli vidno vlogo na grafičnem bienalu korejski grafiki, ki jih je MGLC leta 1991 gostil na veliki skupinski razstavi, sledila pa je samostojna razstava Baik Soon-Shila leto kasneje. Še zgodnejša je bila tradicionalna povezanost ljubljanskega likovnega prostora z japonskim. V Ljubljani so na Akademiji za likovno umetnost študirali številni japonski študentje, nekateri pa so se pri nas tudi ustalili. Ključna povezovalna osebnost na japonski strani v tem obdobju je bil Tošihiro Hamano, ustanovitelj sodobne umetniške skupine Ryu.

Ob prehodu v novo tisočletje

Program MGLC po letu 2000 odseva menjavo na čelu institucije, saj se je v tem času od vodenja po slabih petnajstih letih poslovil njen ustanovitelj Zoran Kržišnik, mandat pa je nastopila Lilijana Stepančič. Prva leta novega desetletja so prinesla mnoge spremembe, med katerimi je poglavitna revizija do tedaj uveljavljenega razumevanja umetniškega medija – grafike.

Nov način razmišljanja, ki ga je prinesel 24. mednarodni grafični bienale leta 2001, je fokus od grafike preusmeril na razširjeno polje umetniških tiskov in s tem temeljito vplival tudi na programsko usmeritev razstavnega programa. Na razstavah v MGLC so se po letu 2000 začeli pojavljati plakati, letaki, nalepke in drugi tiskani artefakti, ki jih prej v galeriji praviloma ni bilo. Tovrstne razstave po eni strani obravnavajo vprašanje smiselnosti strogih razmejitev med grafiko in sorodnimi področji grafičnega oblikovanja ter zabrisujejo mejo med fino, visoko umetnostjo in bolj preprostimi, dostopnejšimi in cenejšimi načini izražanja (Street Art: Stensili, posterji in stikerji, 2006).

Pozornost je bila namenjena tudi vlogi tiskov večjih dimenzij v javnem prostoru (Sašo Vrabič, Veliko pričakovanje, 2002; Matej Andraž Vogrinčič, 10.000 žog, 2004), pri čemer je bilo za MGLC zelo pomembno sodelovanje z dunajsko iniciativo museum in progress.

Še posebej pomemben vidik, ki je do danes zaznamoval delovanje institucije, je zanimanje za format knjige umetnika in drugih umetniških publikacij. V tem oziru je bila pomembna razstava Umetnost od strani do strani (2000), saj pomeni osnovo naše še danes rastoče Zbirke umetniških publikacij, še zlasti vplivna pa je bila razstava Out of Print – Razprodano (2002). MGLC je leta 2004 pripravil tudi prvo galerijsko predstavitev pariškega umetniškega časopisa Point d'Ironie.

Razstave v galeriji in v okviru grafičnega bienala (Prva linija, 2005) so predstavljale zgodovino razvoja tega medija pri nas in v svetu, hkrati pa so pomenile vzpodbudo za domače umetnike. Pri tem je pomembno omeniti tudi razstavo 9+9: Knjige umetnika in umetniki (2010), pri kateri so bili sodobni slovenski umetniki povabljeni k umetniški (re)interpretaciji izbranih del – knjig umetnika iz zbirke muzeja.

Grafikam, risbam, slikam in sorodnim klasičnim medijem, ki so galerijo napolnjevali v prejšnjem desetletju, so se, ob že omenjenem, pridružile tudi fotografije, umetniška dokumentacija, postavitve umetniških instalacij in izvedbe performansov. Umetniška dela so se z dvodimenzionalne površine razširila v prostor, pogosto pa so se razstave oziroma projekti odvili tudi zunaj galerije. Omenili smo že intervencije v obliki jumbo plakatov, ki med drugim odpirajo razmislek o marketinški prenasičenosti našega skupnega prostora. Med še posebej pomembne projekte iz tega obdobja sodi pregledna razstava Grafitarji (2004), ki je ponudila enega prvih poskusov galerijske obravnave slovenske grafitarske produkcije.

Program MGLC v tem obdobju odseva zanimanje za vlogo umetnosti v družbenopolitičnih procesih. Na tematskih razstavah je bila predstavljena produkcija, ki je spremljala politične pretrese, protestniška, demokratična in druga civilnodružbena prizadevanja v Sloveniji, Jugoslaviji in svetu v drugi polovici 20. stoletja. Na tematskih skupinskih razstavah je bila na ogled produkcija neoavantgardnih gibanj šestdesetih in sedemdesetih let, razstave, kot sta FV: Alternativa osemdesetih (2008) in Gesamtkunst Laibach – temelji 1980–1990 (2010), pa so predstavile angažirano umetnost osemdesetih let. Z vprašanjem marginalizacije in stigmatizacije družbenih skupin in poklicev se je ukvarjal Tadej Pogačar, ki je v okviru predstavitve svoje parainstitucije – muzeja P.A.R.A.S.I.T.E. (Agent spremembe – Dokumenti I., 2001–2002) pred muzejem postavil spomenik neznani prostitutki. Manj neposreden, na (samo)ironiji utemeljen komentar političnih in družbenih odnosov sodobnega časa pa je med drugim ponudila razstava Odprtje Državičinih arhivov 1992–2007, ki je predstavila delovanje Milene Kosec in njene umetniške države – Države Ptičjestrašilne.

Tudi odločitve za samostojne razstave domačih in tujih umetnikov sta v novem desetletju usmerjala interes za sodobno umetnost na eni strani in nova percepcija tiskanih medijev na drugi. Ob donaciji del Damiena Hirsta, nagrajenih na 24. mednarodnem grafičnem bienalu leta 2001, je bila pripravljena razstava 13 sitotiskov tega znamenitega angleškega umetnika (Zadnja večerja, 2002), leta 2005 je bila v MGLC na ogled bogata pregledna razstava francoske avantgardistke Sonie Delaunay (Simultanke, 2005), predstavil pa se je tudi ameriški aktivistični umetnik Leon Golub (2003). Razstave teh pomembnih tujih umetnikov kažejo na zavezanost muzeja mednarodnemu sodelovanju.

Med razstavami slovenskih umetnikov izpostavimo retrospektivo Edvarda Zajca, pionirja računalniške umetnosti oziroma grafike (2007), monografske predstavitve Štefana Galiča, Iva Mršnika in nekaterih starejših slovenskih umetnikov (Vladimir Makuc, Jože Ciuha). Samostojne in skupinske razstave so nadaljevale in nadgrajevale eno od temeljnih nalog muzeja, raziskovanje pretekle in polpretekle zgodovine slovenske grafike, pomenijo pa tudi ustvarjanje nove vednosti o predmetih in avtorjih, vključenih v zbirko (Dediščina mojstrov, 2001). Razmislek o zgodovini grafike in tiska je segel v polje političnih, propagandnih in drugih množičnih tiskov (Partizanski tisk, 2004–2005), s poudarkom na zgodovini grafičnih tehnik v slovenski grafiki pa sta bili zasnovani razstavi Odtisi s kamna, litografija v Sloveniji po letu 1950 (2002) in Privlačnost matrice, lesorez v Sloveniji v 20. stoletju (2006). V vzpostavljanju umetnostnozgodovinskega diskurza o zgodovini grafike v zadnjih desetletjih in beleženju aktualnega stanja pa je zelo pomembna pregledna razstava Tretji pogled: Raznolikost grafike danes (2008).

Od leta 2011 do danes

S prihodom Nevenke Šivavec kot nove direktorice leta 2011 so se pričeli na že vzpostavljenih temeljih graditi novi problemski sklopi, ki se med drugim odslikujejo v programu MGLC in v konceptih nadaljnjih grafičnih bienalov.

Za nekakšno napoved programske usmeritve tega obdobja lahko označimo razstavo Sistemi in ornamenti (2012), skupinsko razstavo del sodobnih umetnikov z Bližnjega vzhoda. Izpostavila je pomen pogleda onkraj zahodnega umetnostnega kanona, vzpostavila razmislek o sodobni umetnosti, ki nastaja na stiku sodobne civilizacije in tradicionalne kulture, ter kritično obravnavala problem sodobnega orientalizma. Ob osrednji razstavi Sistemi in ornamenti je bil del prostora v galeriji MGLC namenjen manjši samostojni razstavi Dušana Piriha Hupa. Princip sočasne postavitve dveh razstav, večje in manjše, je v nadaljnjih letih postal stalnica v programu institucije.

V okviru že utečene prakse razstavljanja sodobne umetnosti je v programu MGLC v zadnjem desetletju zaznati izrazitejše zanimanje za tista področja, ki niso nujno neposredno ali posredno povezana z vprašanjem tiska. V ospredju so močno intermedijsko naravnane razstave oziroma projekti, za katere je značilno, da celostno transformirajo galerijski prostor. V tem kontekstu izpostavimo pregledno razstavo Alenke Pirman (Zbrana dela, 2014–2015), projekt Spielraum Jasmine Cibic (2015) ter razstavi Nore Turato (eto ti na, 2020) in Andreja Škufce (Črni trg, 2020).

Kot nekakšno nadaljevanje linije tematskih razstav alternativne in subverzivne umetnosti iz prejšnjega desetletja, kot so Grafiti in Street Art, lahko opredelimo skupinsko razstavo Zini! (2017). Pregled sodobne slovenske produkcije fanzinov, pospremljen z zbornikom tekstov, je pomemben prispevek k boljšemu razumevanju tega polja tiskane umetnosti.

MGLC se je posvečal tudi samostojnim razstavam umetnikov, ki se v svoji interdisciplinarni praksi srečujejo z grafiko oziroma tiskom. Med ustvarjalci srednje generacije omenimo razstave Mladena Stropnika, Nataše Mirtič, Mine Fine in Aleksandre Zalokar, v zadnjem času pa so priložnost dobili mlajši grafiki, med drugim Alja Košar, Tina Mohorović in Helena Tahir.

Ob spremljanju sodobne produkcije je muzej nadaljeval pripravljanje retrospektivnih razstav in pripadajočih monografij o najpomembnejših slovenskih grafičnih umetnikih. Pozornost je bila posvečena v preteklosti pogosto spregledanim umetnicam, tako sta prvi obsežnejši predstavitvi dobili Tinca Stegovec in Zdenka Golob. Med pomembne retrospektive sodijo razstave Danila Jejčiča, Borisa Jesiha, Janeza Kneza, Karla Zelenka in Rika Debenjaka.

Redno so bile na programu tudi razstave, ki tematizirajo in kontekstualizirajo zbirke muzeja (Prečenja, Nove pridobitve v zbirki MGLC 2013–2015, Iz zbirke nagrajencev bienala: premene v kanonu …), kot beleženje grafičnega trenutka pa je pomembno izpostaviti skupinsko razstavo Odtisi in vtisi, ki je ponudila prerez ustvarjanja različnih generacij umetnikov, ki soustvarjajo aktualno stanje na področju grafike (2012).

Pomemben poudarek v delovanju MGLC v novem desetletju je bil posvečen nadaljevanju in krepitvi mednarodne povezanosti in vpetosti institucije. Gostovanja tujih umetnikov in kuratorjev so v tem obdobju postala številnejša in zelo raznolika. V razgibanem programu izpostavimo odmevne razstave španskega grafika Antonija Tàpiesa (2016), pisatelja in umetnika Williama S. Burroughsa (2013), režiserja in umetnika Davida Lyncha (2018) in umetnice Nathalie du Pasquier (2018–2019).

V kontekstu mednarodne izmenjave je pomembno novost prinesla realizacija ideje o umetniških rezidencah. Projekt je dobil polno razsežnost leta 2017, ko je MGLC v upravljanje prejel prenovljeno Švicarijo, v kateri domačim in tujim umetnikom ponuja prostor za delo in bivanje. Švicarijo je javnosti približal razstavni projekt Švicarija: skupnost, umetnost in narava, od takrat pa se v stavbi redno pripravljajo samostojne in skupinske razstave.

Avtor prispevka: Gregor Dražil.