MGLC

Od lesenega gostišča do sodobnega ustvarjalnega centra

Švicarija nekoč in danes
Foto: Urška Boljkovac. Arhiv MGLC.

Mednarodni grafični likovni center je od Mestne občine Ljubljana 9. maja 2017 dobil v upravljanje Švicarijo, ki predstavlja prostorsko razširitev in programski razvoj matične ustanove.

Prenovljena stavba je bila leta 2017 prizorišče 32. grafičnega bienala Ljubljana, konec istega leta so se v umetniške ateljeje vselili prvi umetniki in umetnice. Z razstavnim in programskim projektom Švicarija: skupnost, umetnost in narava
(8. 2. 2018–6. 1. 2019) smo zgodovino hiše prestavili v današnji čas in začrtali vodilo za njeno delovanje v prihodnosti: povezovati skupnost, umetnost in naravo. Naša vizija temelji na razumevanju družbenozgodovinskih kontekstov, v katerih je Švicarija prevzemala različne vloge. V zgodovinski perspektivi se zarisuje kot prostor gostoljubja, sobivanja, izmenjav in sprememb. Z mislijo na potrebe sedanjega časa Švicarija te ideje in vrednote nadaljuje in razvija.

MGLC Švicarija tako postaja mednarodni rezidenčni center in podpora mobilnosti v kulturi, produkcijsko in ustvarjalno središče, center izmenjave znanja in model revitalizacije kulturne dediščine. Mednarodni rezidenčni program, kulturno-umetniški program (razstave, dogodki, strokovna srečanja, kulturna vzgoja), umetniški ateljeji in izjemna kulturna dediščina s Spominskim ateljejem Stojana Batiča spodbujajo pretok znanja in izkušenj med ustvarjalci in obiskovalci. Občinstvo nagovarjamo z novimi načini predstavljanja grafičnega medija in sodobne umetnosti v povezavi s skupnostjo in naravo.

Umestitev stavbe v park Tivoli in pod vznožje Rožnika našim ambicijam in željam dodaja trajnosten in okoljevarstveni značaj. MGLC Švicarija je hiša odprtih vrat – saj se na presečišču med Gradom Tivoli in Švicarijo tke novo ljubljansko kulturno, izobraževalno in družabno središče.

Skupnost, umetnost in narava

Celoletni projekt Švicarija: skupnost, umetnost in narava (avtorica projekta: Yasmín Martín Vodopivec) je začrtal vsebinske smernice delovanja prenovljene Švicarije, ki umetnost in kulturo povezujejo z aktualnimi družbenimi temami, ekologijo, okoljevarstveno problematiko in skupnostjo solidarnih posameznikov. Mednarodni grafični likovni center je leta 2019 za celostni projekt prejel nagrado Živa, in sicer za odprtost in pozornost do obiskovalcev. Nagrado podeljuje mednarodna organizacija Forum slovanskih kultur, zanjo pa se je takrat potegovalo petindvajset finalistov iz slovanskih držav. Vse bolj postajamo model vključujoče in multidisciplinarne institucije, ki posega tudi v javni prostor in okolico parka Tivoli. Naš angažma je družbenokritičen, sposoben refleksije pojavov današnjega časa in tudi samorefleksije lastnega delovanja.

Pogled v zgodovino stavbe

Ljubljansko Kazinsko društvo je za svoje člane leta 1835 na vzpetini nad dvorcem Tivoli odprlo zabavišče z gostiščem. Med letoma 1852 in 1856 je v dvorcu bival avstrijski feldmaršal Josef Radetzky, ki je uredil okolico ter med drugim ob gostišču zgradil hišico v švicarskem slogu, t. i. Schweizerhaus – Švicarijo. V njej delujoče gostišče se je Ljubljančanom in tujim obiskovalcem zelo priljubilo, vendar na začetku 20. stoletja stavba ni več ustrezala sodobnim potrebam gostišča. Župan Ivan Hribar je zato na pobudo tedanjega najemnika Švicarije, hotelirja Ivana Kende, mestnemu svetu predlagal gradnjo novega gostišča. Ko so Švicarijo leta 1908 podrli in na njenem mestu zgradili Hotel Tivoli po načrtu arhitekta Cirila Metoda Kocha, so razna slovenska interesna društva in združenja tu našla prostor za sestanke in družabna srečanja. Hotel je kmalu postal zbirališče ljubljanskih meščanov, umetnikov in boemov, ob 1. maju pa tudi delavcev. V kmečki sobi so se srečevali Ivan Cankar, ki je v nekdanjem Hotelu Tivoli pozimi 1909/1910 tudi živel, Vladimir Levstik, Ivan Lah, Cvetko Golar, Anton Verovšek, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari, Viktor Zalar in drugi.

V tridesetih letih 20. stoletja so v sobe nastanili ruske vojne ubežnike, ki so si v njih uredili skromna stanovanja. Pred drugo svetovno vojno se je v prostorih nekdanjega Hotela Tivoli zgodil nov prelomni trenutek. V eni od sob si je svoj atelje uredil kipar Ivan Zajec, avtor Prešernovega spomenika ob Tromostovju. Po koncu druge svetovne vojne so mu sledili še mnogi vidni slovenski kiparji in Švicarija je postala znana kot zibelka slovenskega povojnega kiparstva. Zaraščena, počasi propadajoča stavba je po sili razmer postala zatočišče za najrazličnejše skupine ljudi, ki so Švicariji vdihnili novo življenje. Kljub številnim oteževalnim okoliščinam in različnim individualnim usodam njenih prebivalcev je specifičnost hotelske stavbe omogočila, da se je iz sosledja nepričakovanih uporabnikov izoblikovala skupnost. To je stavbo osmišljalo in zagotovilo njen obstoj vse do danes.

Mestna občina Ljubljana se je v letu 2008 odločila, da skrito lepotico sredi gozda obudi, jo ponovno vrne meščankam in meščanom in v njej vzpostavi živahno umetniško in družabno središče. Začel se je dolgotrajni proces iskanja devetnajstih nadomestnih stanovanj za tamkajšnje prebivalce in osmih ateljejev za umetnike, ki so tam ustvarjali. Vzporedno je potekala priprava dokumentacije, ki je morala slediti novi programski usmeritvi Švicarije s prostori za javne programe in umetniške ateljeje ter kakovostni obnovi kulturnega spomenika. Obnova stavbe je potekala do maja 2017, ko so bila zaključena gradbeno obrtniška dela, temu pa je sledilo še naročilo dobave in montaže opreme. Stavba je bila nato predana v upravljanje Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru.

Kulturni spomenik

MGLC Švicarija je spomeniško zaščitena; status kulturnega spomenika je pridobila leta 2013, zbirka Spominskega ateljeja Stojana Batiča, ki se nahaja v pritličju stavbe, pa leta 2022.

Eseji

Več
MGLC