Grad v zavetju štirih markantnih bronastih psov

Grad Tivoli je najstarejši objekt na območju današnjega Tivolija. Z mestom je povezan z Jakopičevim sprehajališčem, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja arhitekt Jože Plečnik razširil in zasadil nova drevesa. Zgodovina gradu sega v 13. stoletje, ko je nad današnjo lokacijo stal stolp, ki so ga leta 1442 porušili Celjani v bojih za Ljubljano z avstrijskim cesarjem Friderikom III. Baron Jurij Apfaltrer je dal na današnji lokaciji sezidati nov dvor, leta 1601 so ga kupili ljubljanski jezuiti in ga nadomestili z novo grajsko stavbo. Jezuiti so kupovali okoliška zemljišča in okolica dvorca je postala prijetno sprehajališče, v naravnem amfiteatru za gradom pa so jezuitski študentje prirejali gledališke igre. Ko je bil jezuitski red leta 1775 razpuščen, je dvorec postal letna rezidenca ljubljanskega škofa, kasneje je prešel v last deželnih stanov, služil kot bolnišnica, skladišče in vojašnica, kar je poslopje močno prizadelo. Cesar Franc Jožef I. je dal grad obnoviti in ga leta 1852 poklonil feldmaršalu Josephu Radetzkemu in njegovi soprogi v dosmrtno uporabo. Radetzky je okolico prenovil in park odprl za javnost, za kar so mu hvaležni Ljubljančani podelili častno meščanstvo in leta 1882 pred dvorcem postavili kip. Danes vsem znani vodomet s kipom dečka so v parku postavili aprila leta 1870, v tem obdobju so na stopnišče pred gradom najverjetneje namestili tudi štiri markantne velike bronaste pse kiparja Antona Dominika von Fernkorna. Leta 1886 so namestili kovinsko ograjo na vrhu stopnišča in namesto starih stopnic leta 1889 postavili nove. S tem pa se je skrb za videz gradu nehala. V njem so poslej živeli mestni uradniki. Po drugi svetovni vojni so v grad naselili najemnike, ki so v njem stanovali vse do prenove za odprtje Mednarodnega grafičnega likovnega centra leta 1986. Zgradba Gradu Tivoli je spomeniško zavarovana.