Risba, grafika, slika, zin, animacija in strip so mediji, ki jih Leon Zuodar suvereno obvladuje in uporablja. Zapisan je preprostemu podajanju vsebine, hipnemu učinku in humorju. Ko uporabi »zastareli« telefon in socialna omrežja, v mislih nima večanja števila naročnikov in morebitne vplivnosti ter dosega svojih risanih animacij. Niti se ne ukvarja s fascinacijo nad zaprašeno tehnologijo, temveč njeno omejeno uporabnost z vidika današnjih možnosti preprosto vkomponira v svoje delo kot praktično izhodišče. Uporabi še naključno algoritemsko izbiro naslovne fotografije za vsak posamezni objavljeni »noodle« in vse skupaj odtisne v tehniki sitotiska na filc, katerega žametnost površine okrepi taktilnost njegove risbe in omehča ploskovitost likovnega izraza.

Razstava je nastala na podlagi serije kratkih telefonskih animacij, imenovanih The Noodle, ki jih je Leon Zuodar delal med letoma 2014 in 2015, v času pred poplavo pametnih telefonov in socialnih omrežij, s telefonom Samsung GTC3350. Prve so nastale na njegovih potovanjih po Evropi, in sicer v Konstanci. Največ jih je naredil v okviru rezidenčnega bivanja v Berlinu in nekaj zadnjih še na rezidenci v Rennesu. Interaktivne ha-ha-haiku animacije je objavljal na youtubu in jih prek spletne pošte pošiljal izbrani publiki s pripisom: »A noodle a day keeps the doctor away,«*, kratek vsakodnevni nekajsekundni odmerek jutranjega humorja. Po dobrem tednu mu je kolega, nevedoč, kdo je pošiljatelj, animacije so namreč prihajale s spletnega naslova The Noodle, odgovoril z željo in prošnjo: »As much as i like this short animations it’s little bit too much for me to get one in my mail every day. Could you unsubscribe me?«.** Med mnogimi odgovori, ki jih je Zuodar vsak dan dobival, je bil to primer skrajne reakcije na kakovost in navidezno spamovsko naravo sporočil. Med nastajanjem animacij je v zvezku, kot neke vrste snemalni ali umetniški knjigi, ohranil razno dokumentacijo v obliki risb, kolažev in zapiskov. Ta material je bil izhodišče za razmislek, kakšen je lahko umetniški potencial namensko zasnovanega nizkokakovostnega humorja, ki temelji na slabi kakovosti zvoka in risbe in je bil posredovan izključno prek kanala na youtubu in elektronske pošte, v galerijskem prostoru. Nizka kakovost animacij in zvoka se povezuje z Zuodarjevim odnosom do grafike in fotokopije, saj je ravno estetika slabe fotokopije odsluženih strojev pogosto njegova matrica za grafike. Razstavljena dela so tako naključno izbrane podobe nizkokakovostnih animacij The Noodle, povečane in fotokopirane ter nazadnje odtisnjene v tehniki sitotiska. Risba, grafika, slika, zin, animacija in strip so mediji, ki jih Zuodar suvereno obvladuje in uporablja. Zapisan je preprostemu podajanju vsebine, hipnemu učinku in humorju. Ko uporabi »zastareli« telefon in socialna omrežja, v mislih nima večanja števila naročnikov in morebitne vplivnosti ter dosega svojih risanih animacij. Niti se ne ukvarja s fascinacijo nad zaprašeno tehnologijo, temveč njeno omejeno uporabnost z vidika današnjih možnosti preprosto vkomponira v svoje delo kot praktično izhodišče. Uporabi še naključno algoritemsko izbiro naslovne fotografije za vsak posamezni objavljeni »noodle« in vse skupaj odtisne v tehniki sitotiska na filc, katerega žametnost površine okrepi taktilnost njegove risbe in omehča ploskovitost likovnega izraza. V njegovih delih je zlahka prepoznati užitek in ljubezen do ustvarjanja, vztrajnost in potrpežljivost. Prepoznaven likovni jezik je izpeljal iz enostavno zasnovane risbe. Ta je ekonomična, brez odvečnih poudarkov, modeliranja in popravkov, brez karikiranih dodatkov, z resnim in premišljenim humorjem. Učinkuje ploskovito in otroško naivno, a ravno zato neposredno pripovedno. Ko jo zagledamo v zinu, nas vselej preseneti. Ima jasno izraženo izpovedno poanto, s katero nas lahko v raznih kontekstih zabava z vsebino in prisrčno likovno navihanostjo. Največkrat so to preprosto narisane figure s pravo mero dodane umetniške subtilnosti in občutka za aktualno in brezčasno vsebino. V nekaterih primerih so dobra kritika trenutnih razmer na področju ustvarjanja, likovne umetnosti, ekonomije umetnosti, politike in narave. So tako zelo preproste in enostavne, da jim preprosto moramo verjeti. Zuodar je s svojo vsestransko uporabno in aplikativno risbo zagotovo eden od pobudnikov risarskega novega vala pri nas, ki ga lahko spremljamo v sočasno obujeni zinovski produkciji, street artu, alternativni stripovski produkciji, DIY animaciji. Tovrstna produkcija se zavestno odmika od akademsko zasnovane risbe. Lahko bi celo dejali, da je sooblikoval trendovsko risbo, ki temelji na učinkoviti pripovednosti, in s svojo trash zasnovo, podprto z estetiko, ki jo ponuja uporaba odslužene tehnologije in pokvarjenih fotokopirnih strojev, zavestno izziva norme visoke umetnosti.

Božidar Zrinski

* Nudelj na dan odžene zdravnika stran.

** Čeprav so mi te kratke animacije zelo všeč, pa se mi zdi malo odveč, da jih prejemam vsak dan. Se lahko odjavim?

Leon Zuodar (1977, Postojna) je leta 2004 končal študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2005 je z Mihom Pernetom ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled in istoimensko zinovsko založbo, ki se navdušuje nad drugačno, marginalno in eksperimentalno risbo. Za svoje delo sta leta 2011 prejela nagrado skupine OHO, Beli sladoled pa se je leta 2007 predstavil tudi na 27. grafičnem bienalu (2007) in je reden gost na razstavah doma in v tujini. Samostojno se Leon Zuodar ukvarja z risbo, grafiko in slikarstvom, v galeriji Hiše kulture v Pivki pa je soorganizator razstavnega programa in vodja grafičnega ateljeja ter od leta 2016 vodja zinovske čitalnice Zinko Tiček. Kontinuirano se predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini vse od leta 2000.

Leon Zuodar, The Noodle #009, sitotisk, 2020.

Leon Zuodar, The Noodle #29, sitotisk, 2020.

Leon Zuodar, The Noodle #38, sitotisk in šivanje na filcu, 2020.