Klara Debeljak

V ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicariji ustvarja trinajst umetnic in umetnikov. Njihovo delo predstavljamo v seriji Iz ateljejev. Tokrat se na razstavni postavitvi ob zaključku dvoletne bivalne rezidence za mlade umetnike in umetnice predstavlja Klara Debeljak.

Klara Debeljak ustvarja na stičišču kritične teorije, vizualne umetnosti in digitalnih praks. Na dvoletni rezidenci za mlade umetnike in umetnice v Švicarji je raziskovala vzporednice med gentrifikacijo spleta in urbanih prostorov.

Razstavljeni najdeni gradbeni objekti, sitotiski na kovinskih ploščah, zvočni ambient in teoretska publikacija so del umetničinega stalnega raziskovanja in razvoja koncepta spekulativnih infrastruktur, ki izzivajo prevladujoče tehnološko-družbene sisteme ter si zamišljajo nove načine organiziranja, lastništva in upora.

Kustosa: Dušan Dovč in Lara Mejač

Klara Debeljak (1995, Ljubljana) je raziskovalka in intermedijska umetnica. Leta 2024 je bila izbrana za dvoletno bivalno rezidenco za mlade umetnike v rezidenčnem in ustvarjalnem centru MGLC Švicarija, kjer je razvijala projekt, ki raziskuje gentrifikacijo digitalne in urbane sfere. Njena praksa prepleta pisanje, oblikovanje, grafiko in video umetnost. Med študijem psihologije na Karlovi univerzi v Pragi (diplomirala je leta 2019) je začela z arhitekturnega vidika raziskovati digitalizacijo, spletno intimnost, identiteto in spreminjajoči se koncept skupnosti. Leta 2023 je diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu. Razstavljala je na skupinskih razstavah doma in v tujini. Njena besedila so bila objavljena na platformi Designers Write (Nizozemska), Nero Editions (Italija), Kajet (Romunija) in na spletnem mestu za družbo in kulturo Disenz (Slovenija). Leta 2022 je delovala v ABCND store v programu UNFAIR (Amsterdam), leta 2021 je bila ena izmed šestih oblikovalcev, ki so bili nagrajeni s podkastom in finančno nagrado, ki jo podeljuje Stimuleringsfond (Nizozemska). Kot oblikovalka in avtorica je sodelovala s Street Art News in Nieuw Dakota. Od leta 2021 deluje kot raziskovalka na Inštitutu za mrežne kulture (Amsterdam).

Novo življenje urbanih ruševin

Raziskovanje in doživljanje javnega prostora sta se za Klaro Debeljak vsak dan začenjala s fizičnim in mentalnim sprehodom iz arkadije mestnega parka in Švicarije, kjer je bila dve leti na rezidenci za mlade umetnike in umetnice, v vrtinec glavnega, a še vedno na svoj način provincialnega mesta. (S)prehod je umetnico po študiju psihologije v Pragi in grafičnega oblikovanja v Amsterdamu morda zaznamoval bolj kot nas, ki smo na svoj način ujeti v gabarite Ljubljane. Izkušnja liminalnega, vmesnega prostora in vrsta dihotomij (med domom in svetom, naravno in umetno krajino, zasebnim in javnim prostorom, začasno in trajno arhitekturo, realnim in spekulativnim, analognim in digitalnim, skupnostnim in privatiziranim, delom in kapitalom, teorijo in prakso) sta usmerjali njenega raziskovalnega duha in teoretski govor. Pri tem je povezovala kritično teorijo z umetnostjo, empirično raziskavo s spekulacijo in v ta konglomerat na umetniški način vključevala različne medije, od besed, generiranih in manipuliranih podob, gibljivih slik in videa do mentorskega dela, tiskovin ter naredi-sam/naredi-z-drugimi založniških projektov.

Dokument raziskovalnega in teoretskega dela je v dosedanji praksi Klare Debeljak zavzemal primarni položaj in imel obliko umetniškega dela, na tokratni razstavi pa je namensko postavljen v »zakulisje«. Sežet kot zbirka esejev je prisoten v publikaciji Spekulativne infrastrukture, ki bralcu omogoča porazstavno potopitev v tematiko gentrifikacije spleta in urbanih prostorov. Razstava je s publikacije kot raziskovalnega dokumenta prenesla avro na razstavljene objekte. Zgodil se je premik z nematerialnega (teoretskega, diskurzivnega, kritičnega) na materialno (objekti). Umetnica je kot paberkovalka zgostila najdene odpadne predmete v ruševino, v novo materialno ikonografijo, in nam s tem omogočila prehod iz mentalnega ambienta v kiparsko metaforo. Pri tem je nabiralniško gesto dopolnila z grafiko. Izhajala je iz publikacije in tematike lastništva infrastruktur ter uporabila algoritme digitalnega sveta kot vizualna izhodišča in jih v tehniki sitotiska odtisnila na kovinskih ploščah. Najdene digitalne podobe, podatki in oznake (infrastrukturni načrti, distribucijske poti, lastnina, organizacija časa …) so prezrcaljeni na kovino, kjer se sitotiskarska barva povezuje z odsevom kovinske plošče. Grafike so postale nekakšen zemljevid po glavnih konceptualnih nivojih publikacije in uredniških razmislekih. Njihov namen je predstaviti pozitivne in alternativne pobude za kroženje in izmenjavo informacij in kulturnih kodov.

Klara Debeljak ne obravnava le svojega položaja teoretičarke in avtorice, ampak tudi ponuja razmislek o umetnosti, kiparstvu, urbanizmu, prostorskem načrtovanju in arhitekturi danes. Estetsko razmerje do razstavljenih ruševin kaže zgodovino kot razmerje moči, kapitala in časa. Najdeni in ready made objekti so relikvije zavožene gradbene investicije (kovinska odtočna cev), odpadek načrtovanja javnega prometa (stojalo avtobusnega postajališča Pod Rožnikom) in nostalgični predmet samograditeljstva v času socializma (armaturna mreža za beton, ki se je včasih vezala s kovinsko žico in žebljem, zdaj se fabricirana kupi v gradbenih centrih).

Tem gradbenim in urbanim ruševinam je Klara Debeljak namenila novo življenje, a jim je pri tem spodmaknila težišče. Kot da bi ruševinam pripisala metaforični pomen transferja infrastruktur in v njih prepoznala posebno privlačnost in estetsko vrednost, ki sta na meji med čutnostjo in umetniškostjo. Čeprav njen poseg ni v ročni obdelavi surovega materiala, ampak gre za prilagoditev najdenega objekta, je še vedno rezultat človeške volje. Poseg ostaja prikrit – tudi umetnica je v kiparsko in objektno prakso vstopila kot v medij in ne kot v vrsto likovnega upodabljanja. Ostala je zavezana raziskovanju medija v mediju, distribuciji, premeščanju in posredniški vlogi različnih medijev. Objekti, sestavljeni v prostorsko instalacijo, so hočeš nočeš na prvi pogled zgolj gradbena ali urbana ruševina, a se osvobajajo od svoje materialnosti. Z umetniškim posegom pridobijo sentimentalno vrednost »unready mada«, tistega, kar označuje bolj konceptualne, odprte ali sodelovalne ustvarjalne procese, ne pa dokončanih, množično proizvedenih izdelkov. Kot prostorska instalacija skupaj s publikacijo prispevajo k pobudi umetnice – graditi boljšo organizacijsko logiko prihodnosti in kultivirati upanje onkraj trenutnega cinizma, ironije in nemoči.

Dušan Dovč

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača

Klara Debeljak ustvarja na stičišču kritične teorije, vizualne umetnosti in digitalnih praks. Med dvoletnim rezidenčnim bivanjem v Švicarji je v svojem značilnem interdisciplinarnem pristopu raziskovala prikrite infrastrukture in njihov spekulativni potencial, vlekla vzporednice med gentrifikacijo spleta in urbanih prostorov ter obravnavala spreminjajoči se pomen skupnosti v sodobnem tehnološko odvisnem svetu.

V času, ko algoritmi kurirajo vsak vidik življenja in vplivajo na vsakdanje odločitve povprečnega spletnega uporabnika, krojijo svetovno politično in družbeno krajino ter spodkopavajo kritično mišljenje, se zdi bolj kot kadarkoli prej pomembno razumeti, kako delujejo digitalne infrastrukture in kako izrabiti njihovo logiko delovanja za ustvarjanje alternativnih načinov soobstoja. Izhodiščna točka umetničinega večletnega raziskovanja se je pričela s premislekom, da je izpodrivanje javnega urbanega prostora srhljivo podobno trenutnemu razkroju virtualnega prostora. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za dve popolnoma ločeni področji, oba sistema poganjajo isti mehanizmi – monopolizacija trga in platformno gospodarstvo ter monetizacija vseh vidikov obstoja –, ki jih financirajo nepremičninski trgi in ki se fragmentirajo vzdolž identičnih osi akumulacije kapitala in finančne »optimizacije« prostora.

Klara Debeljak pri tem izpostavlja tudi, kako se identiteta posameznika in družbeno udejstvovanje vedno izraziteje prilagajata delovanju digitalnih infrastruktur. Kot način soočanja s trenutnim stanjem, ki se zdi popolnoma brezizhodno, saj si kapital takoj prilasti in apropriira vsak poskus kakršnekoli spremembe, predlaga možnost vpletanja spekulativnosti in domišljije kot nadomestnega ogrodja ter vzpostavljanja drugačnih načinov povezovanja in prevzemanja obstoječih narativov. S preusmerjanjem pozornosti na tehnično delovanje in ideološki potencial pogosto namenoma prikritih infrastruktur, vse od urbanističnih in energetskih napeljav do podmorskih kablov in podatkovnih centrov svetovnega spleta, nas spodbuja, da si poskušamo zamisliti drugačen sistem. Največji potencial za spremembo umetnica vidi prav v teh spekulativnih – začasnih, naključnih, skupnostnih, fragmentiranih, spreminjajočih se – strukturah.

Razstava Kamen na kamen palača odraža umetničin raziskovalni pristop, kritične premisleke in globlje razumevanje aktualnih problematik. V svojem ustvarjalnem procesu pogosto sodeluje z različnimi akterji ter tako prepleta raznolike, interdisciplinarne perspektive in ustvarja netipične, včasih nasprotujoče si povezave. Ob razstavi je izšla tudi publikacija, eden od osrednjih elementov projekta, ki združuje različne poglede na tematiko spekulativnih infrastruktur in še dodatno razvija temeljne razmisleke o pasteh, potencialih in prihodnosti tako digitalnih kot tudi analognih omrežij. Pisci in piske v publikaciji izzivajo prevladujoče tehno-socialne pogoje obstoja ter predlagajo nove prakse delovanja, lastništva in upora, pogosto znotraj že obstoječih sistemov.

V razstavnem prostoru vznikajo nenavadni infrastrukturni objekti, ki razkrivajo mehanizme preteklosti in prihodnosti ter preoblikujejo prizorišče v konspirativno središče. V njem obiskovalci s subtilnimi namigi, koščki zemljevidov, skrivnostnimi zvočnimi posnetki, neznanimi simboli, fragmentiranimi zapisi, spekulativnimi diagrami poskušajo povezati posamezne elemente in rekonstruirati pričujoče raziskovanje. Umetnica tako prostor preobrazi v začasno infrastrukturo, ki spodbuja izmenjavo idej, grajenje alternativnega diskurza in drugačnih načinov organiziranja. Povezava naslova razstave s slovenskim pregovorom »Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača« izpostavlja pomen majhnih korakov in na prvi pogled nepomembnih gest pri oblikovanju skupnosti in zamišljanju drugačnih prihodnosti. Spekulativne infrastrukture tako ne pomenijo popolnoma novih ureditev, temveč se oblikujejo v razpokah obstoječega sistema in ga postopoma spodkopavajo z mehanizmi medsebojne podpore, prijateljstva in solidarnosti.

Lara Mejač

Spekulativne infrastrukture, Oporišča v razpadajočih realnostih

Razstavo Klare Debeljak dopolnjuje zbornik, ki kontekstualizira sodobne pobude v založništvu, prostorske eksperimente in razvijanje diskurzov, ki premikajo obstoječe infrastrukture.

Avtorji esejev v knjigi so Klara Debeljak (uvodno besedilo), Marta Ceccarelli, Morgane Billuart, Lukas Engelhardt, Aljaž Škrlep, Aaron Moulton, FANA'فَِناء in Yasmin Huleileh, Pia Brezavšček ter !Mediengruppe Bitnik, intervju s Kellerjem Easterlingom je pripravila Klara Debeljak.