Janja Kosi

Iz prostora v prostor, iz bivališča v bivališče, iz ateljeja v atelje

Janja Kosi v svojem umetniškem procesu naseljuje in udomačuje prostore. Urbano krajino, industrijske objekte, dom ali idejo doma – v njenem delu je vselej ključno vprašanje, kdaj prostor postane domač, kdaj ga resnično poznamo in si ga prisvojimo. Umetničin postopek je v tem jasen, utemeljen v risbi, analizi prostora, njegovi projekciji in metamorfozi. Rezultat je vedno presenetljiv. Najprej zato, ker je njena obravnava prostora temeljita in je preobrazba, ki jo izbrani prostor doživi v njenem delu, osredotočena na večkrat spregledane podrobnosti ali praznine, hkrati pa je v postopek zmeraj vključeno zavedanje zgodovinskih in družbenih okoliščin prostora, ki se mu posveča.

Meje med domačim in tujim se tokrat zabrišejo na primeru Švicarije, ki se ji Janja Kosi posveti kot začasna stanovalka. Njeno delo sta vodila premislek o prejšnjih stanovalcih in hotelskih gostih ter slutnja vseh, ki še pridejo. Hiša v parku se po fluidnosti svoje vsebine precej približa paviljonu – arhitekturni formi lahke in začasne strukture, v osnovi podobne šotoru – zatočišču. Še bolj se paviljonu približamo po namembnosti Švicarije kot prostora umetnosti v delu in umetnosti na ogled. V analogiji z zatočiščem tako preidemo do paviljona kot razstavnega prostora, prostora, ki ga zaradi njegove spremenljive vsebine ugledamo vsakič drugače. Še en prostor, ki ga zaznamujeta predloga od … do ….

Prisvajanje prostorov, ki jih naseljujemo ali obiskujemo, je nekaj, kar umetnica že dlje raziskuje. V svojem likovnem jeziku, s pomočjo fotografij in arhitekturnih načrtov, prostore izriše, jih svetlobno projicira, se v tem postopku posveti njihovim prazninam, potem pa jih pogosto sestavi znova. Ustvari novo risbo ali objekt, ki je kar več korakov oddaljen od svojega izhodišča v fizičnem prostoru. Razlika med njima je podobna razliki med zaznavo prostora, ko vanj vstopimo prvič, in med tem, kako ga dojemamo, ko se vanj vračamo, ko ga dodobra spoznamo in ko nam postane domač.

Spominjanje in razmislek o tem, kako si danes predstavlja svoja nekdanja prebivališča, sta Janjo Kosi napeljala na ugotovitev, da se pogosto najbolj spominja vzorcev, ki jih je svetloba risala na površinah stanovanj. Prav svetloba ima velik pomen v njenem delu, saj ni le bistveni del njenega umetniškega postopka, temveč tudi tisti element, ki ima zanjo največjo moč pri udomačevanju prostora ali pri ustvarjanju ambienta. Na razstavi ima tako osrednje mesto, ko usmerja naš pogled na novonastale objekte.

Ti privzemajo obliko paviljonov ali, še bolje: follyjev, pomanjšanih vrtnih paviljonov, značilnih za angleško okolje 18. stoletja. Strukture, ki osvobojene funkcije zgolj lepšajo okolico, so elementi presenečenja in niso podvržene arhitekturnemu slogu, njihova notranjost pa ostaja nedostopna za ljudi.1 Če v ornamentih, ki krasijo tovrstne paviljone Janje Kosi, brez težav prepoznamo arhitekturne podrobnosti Švicarije, nas bodo njihove strukture morda prej spomnile na druge stavbe ali pa jih ne bomo mogli primerjati z ničimer, kar poznamo. Vsak paviljon je namreč izpeljana podoba drugega prostora, vsak prostor pa lahko vsakdo med nami vidi po svoje, izpostavi druge značilnosti in povsem spregleda kaj tretjega.

Neločljivo so povezani s svetlobo, a ne vsi na enak način. Nekaj jih je umetnica osvetlila tako, da se po prostoru zdaj zarisujejo njihove sence, s tem pa jih je pravzaprav ponovno sploščila in približala osnovnemu materialu v obliki načrtov in fotografij. Drugi so osvetljeni od znotraj in so tako postali svetila. Prostori domačnosti so postali domačnost ustvarjajoči objekti, taki, ki pomagajo pri hitrejšem navajanju na bivanje v začasnih prebivališčih — vsakokratnih paviljonih kot zatočiščih.

Eno ostaja gotovo. Kontemplacija, analiza in sinteza, kakršnih se loteva Janja Kosi, izhajajo iz pozicije negotovosti. Iz prehajanja iz prostora v prostor, iz bivališča v bivališče, iz ateljeja v atelje. Možnost prebivanja v Švicariji, prostoru, ki je bil že v preteklosti zatočišče za marsikoga, omogoča tokratni proces in njegove rezultate ter prepletanje pojmov prehodnih prostorov, doma, parka, paviljona in prostorov umetnosti, pa tudi začasnosti, mobilnosti, sedanjosti in preteklosti. Omogoča premislek o nesamoumevnosti zaznave prostora, še manj pa njegove udomačitve.

Ajda Ana Kocutar, kustosinja razstave

¹ Hyejin Jung & Soram Park (2022): »Pavilion as an architecture of new placeness: a case of Serpentine Pavilion project«, Journal of Asian Architecture and Building Engineering, DOI: 10.1080/13467581.2021.2024197.

Bivalna rezidenca v MGLC Švicariji mlademu umetniku ali umetnici dve leti omogoča, da je življenje in umetniško delo v prekarnem in za mlade nenaklonjenem času vsaj malenkost lažje. Po prvem letu z umetnikom ali umetnico pripravimo razstavni projekt – s povabilom, da vsebina razstave prinaša tudi umetniškega duha Švicarije. Janja Kosi se je temu povabilu odzvala skorajda dobesedno. V svoji umetniški praksi raziskuje prav prostor, njegovo fizično neposrednost, formalne in oblikotvorne lastnosti ter vsebinske in miselne povezave. Zanima jo, kako se neki prostor ali arhitekturo udomači, kako se izgradi lasten kraj, lasten dom. Arhitekturne posebnosti in zgodovina nekdanjega hotela so jo vodili v refleksijo doma kot zatočišča. Zgradila ga je v ambientu Zvezdnega ateljeja, nekdanje hotelske kuhinje, kjer so na stenah še vedno šablonske poslikave in na tleh originalne keramične ploščice. V ta kulturnodediščinsko sakraliziran prostor je vstopila spoštljivo in za osnovno likovno sredstvo izbrala svetlobo. Raziskovala je arhitekturne detajle hiše, pregledovala gradbene načrte za prenovo, memoarsko fotografirala, verjetno kot njena stanovalka opazovala, kako se ji čuti izostrijo, ko so hodniki zagrnjeni v mrak in lesene podnice šepetajo o nekdanjih stanovalcih. Vse to je kot začasna stanovalka lahko izkoristila pri zasnovi svetlobne prostorske instalacije. Njena končna podoba ostaja nepredvidljiva in se bo spreminjala s krajšanjem dneva in daljšanjem noči v prihajajočem poletju. Še najbolj trajna sled je in bo ostala grafika, ki je nastala v Grafičnem ateljeju MGLC s pomočjo tiskarja Jakoba Puha. Grafika v tehniki sitotiska, na kateri so v novo kompozicijo sestavljeni arhitekturni detajli Švicarije, je sicer del enega od razstavljenih paviljonov. In če se bo igra svetlobe in senc v instalaciji Od … do … konec poletja zaključila, bo ravno grafika kot novo samostojno umetniško delo segla onkraj začasnega časa in zamejenega prostora.

Dušan Dovč, kustos razstave

Janja Kosi (1994) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 2016 diplomirala, v letu 2020 pa študij zaključila z magistrsko nalogo Vsakdanjost heterotopičnega prostora in naslovom praktičnega dela X°Y’Z’’ N – A°B’C’’ E, za katero je prejela nagrado ALUO za izjemne ustvarjalne in študijske dosežke. Del študija je preživela na izmenjavi na Univerzi za grafiko in književnost v Leipzigu. Ustvarja na področju vizualne umetnosti, slikarstva in ilustracije. Predstavila se je na samostojnih razstavah Lepidopterarium (KIBLA-artKIT, Maribor, 2022), Predlog serviranja (R Space, DobraVaga, Ljubljana, 2021), darling the roof is leaking (Galeriji DLUL, Ljubljana, 2019) in na mnogih skupinskih razstavah, na primer ECOart festival – Traceback() (Galerija Y, Ljubljana, 2022), Art Stays (galerija Fo.Vi, Kidričevo, 2021), EKO8 (UGM-MTT, Maribor, 2021), Začasno. Do nadaljnjega. (Fotopub, Ljubljana, 2020), 4WD; Policentričnost slikarskih vprašanj v opusih štirih avtoric (Galerija Moderna, Zagreb, 2020), Another Time and Place (Improper Walls, Dunaj, 2019). Za njeno prakso so značilne prostorske postavitve in povezovanje različnih medijev. V svojem delu pogosto raziskuje koncepte (ne)kraja, doma in domačnosti ter razmerja med človekom in arhitekturo.