Tehnometrija odtisa

Razstava Tehnometrija odtisa je nadaljevanje sodelovanja Mednarodnega grafičnega likovnega centra z Akademijo za umetnost in kulturo iz Osijeka, Hrvaškim združenjem likovnih umetnikov iz Osijeka in Galerijo Kazamat. Izhajajoč iz aluzije na Kleinove antropometrije v naslovu izbor razstavljenih del pokaže vse načine, na katere fenomen odtisa v sodobni tehnološki dobi nadaljuje tradicijo, ki se je začela več deset tisoč let pred današnjo civilizacijo, ko je bila zavest o potrebi po puščanju lastnega odtisa globoko antropološko vtkana v bit takratnega človeka. Morda bo tudi prišel čas, ko bo antropološka nujnost puščanja lastnega odtisa nadvladala današnjo prevladujočo tehnološko logiko pristopa k resničnosti.Avtorji na razstavi so Miran Blažek, Vadim Fiškin, Vladimir Frelih, Domagoj Sušac in Dorian Trepić.

Zgodovina podobe je tako dolga kot zgodovina človeštva in brez človeka ne obstaja, nedvomno pa tudi človek ne obstaja brez nje. Kljub dolgi tradiciji logocentričnega pojmovanja sveta, v katerem logos razume svet kot totaliteto same biti, je namreč svet podobe v kontekstu zlasti sodobnega okulocentrizma pokazal, da je zahodna civilizacija definirana s paradigmo, utemeljeno v vizualnosti. Vizualnost je resda v več deset tisoč letih pokazala svoje številne metamorfoze, nikoli pa ni nehala biti temelj spoznanja resničnega sveta. Neizpodbitno je, da so se od primerkov iz La Cueva de las manos do današnjih digitalnih tiskov zvrstili številni tehnološki modeli nastajanja podobe, vendar pa podoba kot antropološki fenomen v teh premenah še ni izgubila skorajda niti delca svojega sebstva. Toda z razvojem tehnologije, zlasti digitalne, je svet slikovne reprezentacije doživel ontološke spremembe, ena izmed končnih točk tega razvoja pa je pojav tehničnih podob. Žarko Paić to razloži kot radikalno dejanje prehoda na avtogenerativni proces širjenja vizualnega prostora, v katerem podoba – tehnična – preide iz kategorije reprezentacije v informacijo ter v samoiniciativnem pomenu izgubi svoj vzrok in namen, v tistem, kar je zunaj nje, oziroma v svetu, ki je bil nekoč rezerviran za reprezentacijo. Taka situacija zastavlja vprašanje, o čem in na kakšen način podoba kot informacija komunicira z opazovalcem ter ali je semantični segment umetniškega dela nadomestila konceptualno-digitalna paradigma emotionally dry (Sol LeWitt).

Razstava Tehnometrije odtisa je poskus predstavitve del, ki so v osnovi grafična ter uporabljajo tehnike sodobnega grafičnega tiska in premisleka. Stvaritve Mirana Blažka, Vadima Fiškina, Vladimirja Freliha, Domagoja Sušca in Doriana Trepića izhajajo iz zavestnega pristopa k fenomenu odtisa, ki pripada esencialni dimenziji grafičnega medija, vendar je proces, ki vodi do končne vizualne rešitve, odmaknjen od tradicionalnega tehnološkega pristopa, ki je lasten klasični grafiki. Temelj Blažkovega dela je fotografija stene galerije, spremenjena v sliko, obdelana v računalniškem programu, potegnjena skozi layerje in natisnjena na platna ter vstavljena v slepi okvir. Njegova fotografija se torej pretvori v podobo, ki bo razstavljena na steni druge galerije – v Gradu Tivoli. Fiškinova dela so oblikovana v interakciji vira svetlobe projektorja z oblikami, ki jih snop tiska na steni. Umetnika zanimata predvsem dinamika oblike ter želja, da oblike s pomočjo snopa fotonov pripravi do igre, s tem pa ustvari razigran kompozicijski okvir, v katerem se svetloba in slika s tehnološkim posredovanjem spojita in ustvarjata svoj obstoj na stenski ploskvi. Frelih svoje delo Katalog št. 13 041 664 utemelji na odkritju, da serijske številke barve za tiskanje nimajo vedno identičnega odtenka. Umetnik je v različnih mestih in grafičnih ateljejih tiskal grafike, na katerih je bila barva z isto kodo. Potem ko jih je zbral skorajda dvesto, je oblikoval delo, tako da je zlagal liste drugega poleg drugega v navpični in vodoravni vrsti ter oblikoval poliptih velikih dimenzij, ki pokaže, da identična koda barve ne daje vedno identičnega odtenka, ampak da obstajajo precejšnja odstopanja. Na podobni sledi je svoje delo oblikoval Domagoj Sušac. Nanašajoč se na IKB, modro barvo Yvesa Kleina, Sušac stopa v dialog s Kleinom, a ne le z apropriacijo, temveč tudi z razstavljanjem strani iz knjige z reprodukcijo umetnikovega dela IKB 79 (1959.) problematizira vprašanje odnosa med telesom, njegovim odtisom (reprodukcijo v knjigi) in ponovnim (re)aktiviranjem dela kot samozadostnega estetskega dejstva. V Trepićevih delih prevladuje občutek strnitve. V digitalnih grafikah je umetnik za kompozicijsko osnovo celote uporabil elemente obstoječega prostora, tako da prostor v fizičnem okvirju dela ne izhaja iz mentalne slike avtorja, temveč iz obstoječe predloge, ki jo umetnik reducira. Z brisanjem vsega, za kar meni, da je v predlogi odvečno, umetnik v Paintu ustvari prostor, ki ne govori več le o fizičnem prostoru predloge, ker je iskanje ustreznega prostora in njegove kompozicijske ubranosti pripeljano do določenega konca. Z izrazom »določeni konec« imam v mislih dejstvo, da bi rezultat kompozicijskih odnosov na grafikah lahko bil drugačen, ker proces redukcije ponuja neomejene možnosti, pri čemer je vsaka izmed realiziranih utemeljena na predlogi.

Izhajajoč iz aluzije na Kleinove antropometrije v naslovu izbor del na pričujoči razstavi pokaže vse načine, na katere fenomen odtisa v sodobni tehnološki dobi nadaljuje tradicijo, ki se je začela več deset tisoč let pred današnjo civilizacijo, ko je bila zavest o potrebi po puščanju lastnega odtisa globoko antropološko vtkana v bit takratnega človeka. Morda bo prišel tudi čas, ko bo antropološka nujnost puščanja lastnega odtisa nadvladala nad današnjo prevladujočo tehnološko logiko pristopa k resničnosti.

Igor Loinjak