Oliver Pilić

Vizualna arhitektura dvoma

21. 11. 2025–25. 1. 2026

MGLC Grad Tivoli

Umetnik Oliver Pilić je v Grafičnem ateljeju MGLC zasnoval nekaj grafik v svojem prepoznavnem slogu, ki temelji na združevanju tradicionalne tehnike lesoreza in sodobnih digitalnih tehnologij in raznih programskih orodij. Natisnil je tudi nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi konceptualno zaokroža svoje raziskovanje uporabe javno dostopnih fotografij pri razumevanju njihove vsebine, ki jo v osnovi najbolj definirata kontekst izvora in manipulacija ponovne uporabe.

Pilić je strastni zbiratelj medijskih podob različnih vsebin, ki vizualizirajo določeno družbenopolitično ozadje, predstavljajo razne splošne teme ali pa so zgolj fotografije umetniških del bolj ali manj znanih avtorjev. Čeprav jih zbira brez pravega načrta, kdaj in kako jih bo uporabil, je pozoren na njihovo likovnost in pripovednost. Hrani jih v posebni škatli kot osebni vizualni rezervoar, iz katerega črpa ideje za njihovo potencialno reinterpretacijo. Fundus teh podob nastaja skozi čas in vsaka izmed njih počasi izgublja svoj izvorni medijski spomin, kar vpliva na način njihove ponovne uporabe. Ta se začne, ko Pilić v tem vizualnem arhivu časa najde primerno podobo, jo iztrga iz konteksta »zgolj« medijske podobe in jo spremeni v materializirani dokument, v trajno umetniško podobo v tehniki lesoreza ali sitotiska. Ponovna uporaba tako ne temelji zgolj na reproduciranju izbrane podobe, ampak na njeni dobesedno fizični manipulaciji. Ta se najprej zgodi v procesu skeniranja, ko izbrano podobo vleče čez skener. S tem vpliva na čas zajema skena, hitrost skeniranja in berljivost skenirane podobe. Pilić je v trenutku skeniranja združil dve pomembi komponenti, in sicer prostor in čas. Ko med skeniranjem vleče fotografijo, se spreminja prostor, ki ga v določenem času naprava posname. Rezultat je razpotegnjena fotografija oziroma moment, ko svetloba skenerja med zapisovanjem tako rekoč ustavlja bežečo fotografijo. Ta moment časovnega premika se pokaže tudi v prostoru, saj je skenirana podoba večja, daljša od originalne. Sledi proces prevajanja v tehniko lesoreza, kar podobo ponovno podvrže kontekstu časa, saj gre za tradicionalno tehniko, ki zahteva potrpežljivo in dolgotrajno pripravo matrice s tehniko odvzemanja materiala, vrezovanja in izrezovanja. Raster iz pokončnih vzporednih črt se povezuje z delovanjem skenerja, ki podobo bere vrstico za vrstico. Tako kot potuje čitalo skenerja, potuje tudi nožek v Pilićevi roki. Odtis matrice tako predstavlja dobesedno spremenjeno materialnost podobe. Je konceptualni odtis časa in spremenjene narave podobe. Ta se iz prvotne, narejene za časopisno ali množično rabo, spremeni v objekt kontemplacije, reproduktibilnost zamenja unikatnost, to, kar je bila prej informacija v kontekstu množične podobe, pa postane motiv.

Lesorez velikega formata z naslovom The Extension of Time nazorno pokaže avtorjevo manipulacijo izbrane fotografije. Ta se najprej zgodi fizično, ko s potegom fotografije med procesom skeniranja vpliva na rezultat skenirane podobe, ki jo kasneje v postopku priprave lesene matrice lastnoročno vreže v leseno ploščo in to na koncu še odtisne na papir. Čas torej ni zgolj v naslovu dela, ampak postane tako medij kot motiv, ki ga avtor najprej razteguje, kasneje vrezuje in na koncu še odtisne.

Serija novih sitotiskov zaokroži Pilićevo zanimanje za proces manipulacije ponovne uporabe. Grafike temeljijo na uporabi »okroglega« rastra in barvnega modela cmyk, ki je tehnološki sinonim za tisk in množično reproduciranje podob. V Pilićevem kontekstu pa postane to koncept dela z materialnostjo reprodukcije, ki združuje njeno ponovno uporabo in estetsko preobrazbo.

Manipulacija ponovne uporabe ni zgolj estetsko sredstvo, temveč konceptualna gesta – način, kako podobi, namenjeni hitri medijski potrošnji, povrne telesnost, trajnost in neponovljivost. V Pilićevi praksi se tako vsak posnetek iz arhiva množičnih medijev spremeni v premišljeno preobrazbo, v katero se vpišeta čas in dotik. Pilić apropriirano podobo ne le prevzame, temveč jo fizično in časovno transformira, da bi pokazal, kako se pomen slike spreminja, ko prehaja med mediji in materiali.

Kustos razstave: Božidar Zrinski

Otvoritev razstave: v petek, 21. novembra 2025, ob 18. uri v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.