Odsotna prisotnost telesa

Dušan Dovč 

Adrijan Praznik v svetu umetnosti preigrava različne vloge – je slikar, ilustrator, kurator, producent in umetniški vodja Galerije Simulaker v Novem mestu. Januarja 2022 je zaključil dvoletno rezidenčno bivanje in delo v MGLC Švicariji ter ob odhodu pripravil razstavo --WHERE OUR HEARTS HAVE LED US… Prostorska postavitev dveh velikoformatnih slik odpira vprašanja, ki izpostavljajo njegov fokus dela in raziskovanja zlasti leta 2021. Osredotoča se namreč na formo in status umetniškega dela, na apropriacijo medijske podobe in na povezovanje likovnih izraznih sredstev (monokromatična raba barve, estetska in poetična podoba besede) in materialov (tekstil na platnu, objektnost slikarskega platna). 

Umetnik razstavlja dve platni večjih formatov (250 x 177 cm), sopostavljeni v dialoški govorici in v odnosu do večnamenskega prostora v Švicariji, tj. Zvezdnega ateljeja, kjer so omejitve razstavljanja zaradi kulturnodediščinskih zahtev poseben izziv. Hkrati umetnik izhaja iz zgodovine umetnosti, slikarstva in literature ter o njih filozofsko premišlja. Njegova umetniška praksa se v zadnjem času (npr. v okviru zadnjih dveh samostojnih razstav, Poizkus postavitve v Galeriji Alkatraz in Ponovitev v GalerijiGallery v Ljubljani) ne zaključi v ateljeju, ampak jo nadgrajuje postavitev v galeriji. Tam se zgodi razmislek o »slikarskih delih kot nekakšnih rekvizitih, ko je pogled z umetniških del preusmerjen na okvirje, podstavke, reprodukcije ter druge prijeme, ki določeno delo vzpostavijo kot umetnino. /…/ Slika postane rezultat medijskega prenosa, apropriacije množičnih podob (lahko tudi krajšega besedila, slogana …), ki jih je umetnik našel na spletu, v revijah in drugje ter jih zajezil na slikarskem nosilcu.«¹ 

Poleg razmisleka o produkcijskih pogojih in položaju umetnika v svetu umetnosti tokratno razstavo zaznamuje materialnost slike: format, barva (črna in bela) in tekstilni kolaž. Praznik se tokrat oddaljuje od raziskovanja tihožitja podobe, kot sam opiše² v enem od obrazstavnih tekstov, in se osredotoča na materialnost in odsotnost barv (izbere le belo in črno) ter na gubanje in plastenje (tekstilni kolaž). Besedilo, ki je tudi naslov slike, ostaja ujeto na platnu v stripovskem oblačku in je brez (prepoznavne) podobe. Prav tako tekstilije, prekrite z gostimi nanosi barve, zgolj nakazujejo svojo nekdanjo rabo. O njihovi funkcionalnosti lahko le ugibamo; telo, ki je tekstilije nosilo ali uporabljalo, lahko le slutimo. 

Praznik pri tem izvede formalni in pomenski obrat − odsotnost podobe in telesa postane prisotnost taiste podobe in telesa. Del te prisotnosti lahko imanentno zaznamo prek slike-kot-da-objekta, del pa je iracionalno prisoten v razmišljujočem in intuitivnem odnosu do slike. Umetnik je – kot že na svojih prejšnjih razstavah – naredil nov korak, kako misliti onstran slikarstva. 

Iracionalno v slikarstvu 

Adrijan Praznik 

Konec leta 2020 je mojo ustvarjalno pot spremenila osebna izkušnja. Zgodili so se nekateri dogodki, ki so bili zame povsem nerazumni, nepredvideni in naravnost absurdni, a so me pripeljali do vsebine, ki jo trenutno obravnavam v svoji umetniški praksi. To krovno tematiko nove slikarske serije še najbolje opišem s kategorijo »iracionalnega«. Nekaj, česar ne razloži znanje o (zunanjem ali notranjem) svetu, nekaj, česar ne moremo pojasniti z našim razumom. Gre za človeško težnjo, da načrtujemo in predvidevamo, da o prihodnjih dogodkih ustvarjamo simulacije in merimo natančnost svojih projekcij ... V realnem času pa prihaja do stalnih odstopanj, neskladij in nesmislov naših početij. Prav te »napake« so osrednji fokus nove slikarske serije.

Filozofija in literatura sta pri tej slikarski seriji pomembni referenčni točki, veliko bolj kot na primer reference s področja slikarstva ali umetnostne teorije. Albert Camus in filozofija absurda v svojem bistvu govorita prav o zgoraj omenjenih neskladjih, o človekovem iskanju smisla, ki pa je po svoji naravi izmuzljiv. Kot družba in kot posamezniki imamo radi koherentne in sosledne predstave o tem, kdo in kaj smo. Vendar se ta predstava ustvarja iz dneva v dan znova. Želimo si stabilno in jasno identiteto, a njeno doseganje pomeni napor in ohranjanje določenega stanja, kar pa je na dolgi rok nemogoče. Prej ali slej pride do spremembe, zloma, transformacije … Navezujem se tudi na druge avtorje, na primer na Paula Austerja in njegovo Newyorško trilogijo³ , v kateri obravnava človeško identiteto in zgodovino literature. Trilogija je metazgodba, ki govori o zgodbah samih, o tem, kako te nastanejo. Še zlasti me v zgoraj zapisanem intrigira »identiteta«. Sprašujem se, kdo smo in kakšna je naša medčloveška dinamika. Pri novi seriji gre morda za intimistične portrete in za poglobljeno raziskovanje same človeške »biti«. Stanisław Lem v znanstvenofantastičnem romanu Solaris⁴ ljudi portretira kot zrcala, da lahko v njih prepoznamo sami sebe. Ideje o odkrivanju vesolja ne govorijo toliko o »neznanem« v kozmosu kot o tem, da želimo to, kar nam je poznano – življenje na Zemlji −, širiti na vse dele sveta. Tega ne počnemo zato, ker radi odkrivamo neznano, temveč ker želimo odkrivati sami sebe znova in znova. 

Ustvarjalni akt nove slikarske serije razumem kot razreševanje iracionalnega z iracionalnim, saj bi bilo nekaj nesmiselnega, če bi nesmiselno pojasnjevali. Slikarski nosilec je v tem primeru idealen medij, saj lahko z njim odgovorim na neodgovorljivo. In sicer z vso vznesenostjo in intuicijo, ki ju premorem. Kot je npr. Mark Rothko za svoja dela pravil, da so polna jeze in besa (vsaj med ustvarjanjem), gledalci pa njegove slike doživljajo veliko bolj kontemplativno ali celo pomirjujoče. Rothko je tudi referenca za formalno plat slikarskih del, saj so pretežno monokromna – za enkrat večje črne in/ali bele ploskve, ki prekrivajo podlago, ustvarjeno v tehniki tekstilnega kolaža. Tkanine v akcentih pronicajo na robovih slik in dajejo slutiti, da je pod nanosi barv nekaj skritega. Kosi blaga oz. oblačil so različnih barvnih odtenkov, vzorcev in tekstur ter so kontrast nekromatičnim površinam. Tekstil nakazuje praznino oz. odsotnost, oblačila kličejo po telesu, ki so mu pripadala. Z nanosi materiala narašča reliefnost samih del, ki se bolj kot ploskemu kolažu približuje asemblažu ter videzu, značilnemu za kiparske postopke. Svetlobe in sence na delih orisujejo prekrite oblike. Pogosto me slike asociirajo na robno slikarstvo ali obdobje informela. A so ti izrazi zavajajoči, saj pripadajo drugemu času. Slike naseljujejo tudi najdena besedila in drugi simboli, ki slikam odpirajo nove izrazne razsežnosti. V tem prepletanju asociacij bi se lahko poistovetil tudi s konkretno poezijo ali nekakšnim »temnim« pop artom, postmedijskim slikarstvom ... 

S serijo se sicer želim oddaljiti od posameznih stilov/obdobij, poskušam razmišljati zunaj teh okvirov ter gradim vsako sliko na svoj način. Videz končne podobe poskušam doseči z zgoščevanjem in prekrivanjem materialov, uporabo različnih umetniških pristopov, preslikavanjem oz. palimpsestnostjo podob ter izrazito fizičnim (materialnim) utelešenjem posameznih misli in občutij. Ne morem govoriti, da so slike kot okno, ko nam nosilec odpre pogled na iluzijo stvarnega sveta, kot tudi ne gre za sliko kot objekt ali pa ekransko slikarstvo. V tej seriji so slike v funkciji telesa. Tako kot v popolni odsotnosti zvoka slišimo lasten utrip srca. In kot v popolni temi nekaj migota pred očmi, tako želim s temi deli upodobiti telo prav z odsotnostjo telesa samega. To je alkimija človeškega stanja, da iščemo to, kar nam je poznano. In če nam ni, to neznano transformiramo s projekcijo nas samih.

¹ Praznik, Adrijan, Ponovitev, spremno besedilo k razstavi v GalerijiGallery, 14. 9.−9. 10. 2021. 

² Prav tam.

³ Auster, Paul, The New York Trilogy, Faber and Faber Limited, 2004. (Auster, Paul, Newyorška trilogija, prevod Miha Avanzo, Založba Vale-Novak, 2010.)

⁴ Lem, Stanisław, Solaris, Faber and Faber Limited, 2016. (Lem, Stanisław, Solaris, prevod Tatjana Jamnik, KUD Police Dubove, Družba Piano, 2010.)

Dela na razstavi 

--WHERE OUR HEARTS HAVE LED US…

papirni in tekstilni kolaž, akrilna emulzija in olje na platnu, 250 x 177 cm, 2021

BACK TO NORMAL!

papirni in tekstilni kolaž, akrilna emulzija in olje na platnu, 250 x 177 cm, 2020–2021

Adrijan Praznik (1988, Ljubljana) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V letih 2017–2018 je obiskoval Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti (SCCA-Ljubljana). Svoja dela je predstavil na številnih (90) skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. V okviru Zavoda LokalPatriot deluje kot umetniški vodja Galerije Simulaker v Novem mestu. LokalPatriot je partnerska organizacija projekta konS, v katerem Adrijan Praznik nastopa kot kurator in producent. 

Kot kurator in producent je sodeloval z umetniki in umetniškimi skupinami, kot so P L A T E AU R E S I D U E, BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica, Goran Bertok, Uroš Weinberger, FaceOrFactory/Eva Smrekar in Aljaž Rudolf, Nejc Trampuž, Barbara Drev in številni drugi. V letih 2015 in 2019 je bil nagrajen z delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. V letu 2019 je s svojimi deli sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, ki jo je kurirala kustosinja dr. Martina Vovk v Moderni galeriji v Ljubljani. Maja 2021 se je samostojno predstavil na razstavi Poizkus postavitve v Galeriji Alkatraz v Ljubljani in na skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji Škuc v Ljubljani. Septembra se je samostojno predstavil na razstavi Ponovitev v GalerijiGallery v Ljubljani in sodeloval na mednarodnem umetniškem sejmu Viennacontemporary 2021 na Dunaju. Od januarja 2020 do januarja 2022 je imel delovno-bivalni atelje v prostorih MGLC Švicarije. Živi in dela v Ljubljani. 

*Naslov razstave, ki se v slovenščini glasi --KAM SO NAS PRIPELJALA NAŠA SRCA..., je vizualni citat oz. transkripcija podobe-teksta.

V ustvarjalnem in rezidenčnem centru MGLC Švicariji po dve leti živita in delata dva mlada umetnika, izbrana na javnem razpisu. Z razstavami spremljamo njihov ustvarjalni proces in jim dajemo produkcijsko in promocijsko podporo.