Victor Vasarely v odmevu

Razstava Victor Vasarely v odmevu slovenskemu občinstvu prvič po mnogih letih prinaša obsežnejši pregled dela tega izjemnega madžarsko-francoskega umetnika. Poleg tega ponuja vpogled v lokalni in regionalni prostor in kaže na tukajšnjo recepcijo idej, ki jih je soustvarjal in zagovarjal Vasarely. Predstavlja raznolik izbor del slovenskih in hrvaških likovnih umetnikov in (grafičnih) oblikovalcev, ki so bili z njim na različne načine povezani, so se z umetnikom celo osebno poznali ali pa jih je z njim družilo zgolj zanimanje za podobna likovna vprašanja.

Victor Vasarely je umetnik, ki skorajda ne potrebuje posebne predstavitve. V zgodovino umetnosti se je po eni strani zapisal s specifičnim vizualnim vtisom, ki ga vzbujajo dela iz njegove najbolj prepoznavne, opartovske likovne govorice, dela iz slavnih serij Črno in belo (Noir et Blanc), Vega, Vonal in drugih. Po drugi strani so ravno tako pomembni njegovi premisleki in odločna, tudi utopična stališča do umetnosti, statusa umetniškega dela in vloge umetnika, ki jih je razvil pod vplivom avantgardnih gibanj, s katerimi se je seznanil še v svojem zgodnjem, madžarskem obdobju. Tako se je vse življenje zavzemal za demokratizacijo umetnosti in zagovarjal idejo umetnosti, dostopne vsem. Tovrstna stališča je tudi uresničeval in zato prakticiral idejo multipliciranih umetniških izdelkov, multiplov, po drugi strani se je posvečal tudi aplikaciji svojih likovnih zamisli v arhitekturne in celo urbanistične rešitve, kjer bi bila umetnost dobesedno na voljo sleherniku. Zavzemal se je za sintezo umetnosti – likovne in uporabne –, saj naj umetnost služi praktičnemu namenu, imel pa je tudi vizijo o umetnosti, ki jo lahko ustvarja vsakdo, zato je razvijal nekakšno »likovno abecedo«, sestavljeno iz barv in oblik, z uporabo katere bi vsak, tudi »laik«, lahko konstruiral umetniška dela. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru prikazuje nekatera njegova najprepoznavnejša dela iz zrelega obdobja, ko je zlasti z optičnimi iluzijami dosegel vrhunec slave. Na ogled so izbrani primeri platen, publikacij in objektov, s poudarkom na produkciji sitotiska, za katero je leta 1965 na VI. mednarodni grafični razstavi prejel veliko nagrado.

Podobne socialne ideje o umetnosti kot Vasarelyja so vodile umetnike v Zagrebu. To z (zahodnim) svetom po drugi svetovni vojni umetnostno dobro povezano mesto je postalo prepoznavno kot eno od središč racionalistične umetnosti. Vasarely je Zagreb obiskoval, sodeloval s tamkajšnjimi umetniki in tam izdelal celo dve umetniški publikaciji – številko časopisa a, ki jo je urejal Ivan Picelj (1963), in četrto številko antičasopisa Gorgona iz leta 1961; obe predstavljamo na pričujoči razstavi.

V umetniškem miljeju Zagreba se je razvil specifičen fenomen, imenovan zagrebška šola sitotiska. Gre za ohlapno povezano skupino umetnikov, ki so ustvarjali v različnih smereh geometrične abstrakcije in sorodnih umetniških strujanj in so se intenzivno ukvarjali s sitotiskom. Med njenimi predstavniki izpostavljamo tri, Ivana Piclja, Vjenceslava Richterja in Miroslava Šuteja, ki so bili kot redni udeleženci Grafičnega bienala Ljubljana tesno povezani z Ljubljano.

V slovenskem prostoru racionalistična umetnost ni dosegla tako močnega odziva kot na Hrvaškem, kar pa ne pomeni, da nekateri avtorji niso razvili izvrstnih opusov na tem področju. Drago Hrvacki je na razstavi predstavljen z izborom grafik iz zbirke Mednarodnega grafičnega likovnega centra, dvema zanimivima monokromnima reliefoma iz šestdesetih let in značilnim barvitim prostostoječim objektom iz sedemdesetih let. Danilo Jejčič se je geometrični abstrakciji posvetil po ustvarjalnem premoru, v začetku sedemdesetih let, ostaja pa ji zvest vse do danes. Posebno pozornost vzbujata sitotiska, s katerima se je poklonil Victorju Vasarelyju. Josipa Gorinška, primarno znanega kot slikarja, med drugim predstavljamo z dvema sitotiskoma iz leta 1983. Gorinšek je svoja likovna dognanja udejanjal tudi v številnih sodelovanjih s slovenskimi podjetji, za katera je izdelal številne grafične podobe. Intenzivno se je oblikovanju oziroma povezavam z industrijo posvečal tudi tržaški umetnik Sandi Renko, ki je od zgodnjih sedemdesetih let živel in deloval v Padovi, kjer je bilo eno od središč razvoja zelo bogate (severno) italijanske geometrično abstraktne umetnosti.

Vasarelyjevo zanimanje za vizualno oblikovanje, arhitekturo in javni prostor ter vplivi šole Bauhaus se stikajo s fenomenom t. i. smeri B, ki so jo na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) v začetku šestdesetih let uvedli pod vodstvom profesorja Edvarda Ravnikarja. Na razstavi je predstavljen izbor študentskih izdelkov te študijske smeri, ki kažejo na osupljivo vizualno podobnost z iskanji Victorja Vasarelyja. Na ta način zaokrožajo projekt razstave in spremljajočega kataloga, katerega namen je pokazati na zanimive preplete življenj in umetniških karier včasih bolj, drugič manj očitno povezanih ustvarjalcev z različnih področij vizualne kulture.

Victor Vasarely (1906–1997)

Svetovno priznani grafik, slikar in kipar madžarsko-francoskih korenin, je poznan kot oče mednarodnega gibanja opart. Po opustitvi študija medicine je med letoma 1929 in 1930 obiskoval madžarsko različico nemške šole Bauhaus – akademijo Mühely v Budimpešti pod vodstvom umetnika Sándorja Bortnyika. Po zaključku študija se je ustalil v Parizu, kjer je sprva delal kot kreativni svetovalec v oglaševalskih agencijah. V Franciji je preživel večji del svoje umetniške kariere. Poznanstvo, ki je pomembno zaznamovalo njegovo življenje, je bilo tisto z galeristko Denise René. Sodeloval je pri ustanovitvi pariške Galerije Denise René, kjer je leta 1944 pripravil svojo prvo razstavo v Franciji z naslovom Vasarelyjeve risbe in grafične kompozicije (Les dessins et compositions de Vasarely). Leta 1955 je v Galeriji Denise René razstavljal z nekaterimi največjimi imeni gibanja kinetične umetnosti, kot so Marcel Duchamp, Alexander Calder in Man Ray, na prvi veliki mednarodni razstavi kinetične umetnosti z naslovom Gibanje (Mouvement). Istega leta je v katalogu razstave objavil Rumeni manifest (Manifest Jaune) na listu rumenega papirja, v katerem je pojasnil svojo umetniško filozofijo. Zanj je prejel kritiško nagrado v Bruslju in zlato medaljo na milanskem trienalu. Njegovo mednarodno prepoznavnost kot vodilne osebnosti gibanja opart je dokončno potrdila razstava Odzivno oko (The Responsive Eye) v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) leta 1965. Imel je več kot 150 samostojnih razstav po vsem svetu in za svoje delo prejel več odmevnih nagrad. Med drugim je prejel mednarodno nagrado guggenheim (New York, 1964), veliko nagrado na 8. bienalu v São Paulu (1965) in veliko premijo na VI. mednarodni grafični razstavi (1965). Leta 1976 je ustanovil fundacijo Vasarely v francoskem mestu Aix-en-Provence, v umetnikovem rojstnem mestu Pécs na Madžarskem pa so istega leta odprli njegov muzej Vasarely Múzeum.

Dela Victorja Vasarelyja v dialogu z: Jože Brumen, Josip Gorinšek, Drago Hrvacki, Danilo Jejčič, Ivan Picelj, Sandi Renko, Vjenceslav Richter, Miroslav Šutej

Študentski izdelki smeri B (1960–1962): Marjana Butala, Jure Kleindienst, Majda Kregar, Vesna Lampret, Janez Marinšek, Saša J. Mächtig, Nastja Okrožnik, Jana Omersa, Tonči Paviškov, Franc Popek, Jože Piber, Alojz Šoster, Anica Vidmar