Adriana Maraž, retrospektiva

11. 7.–10. 11. 2024

Grad Tivoli

Adriana Maraž je najboljša slovenska grafičarka in edina ženska predstavnica »klasične« ljubljanske grafične šole. Njene umetelne grafike so globoko intimnega značaja, sama jih je opisala kot prispodobe za minevanje časa. Pristop Adriane Maraž h globokemu tisku je mojstrski tečaj natančnega rokodelstva in ustvarjalnih inovacij. Njene grafike v kombiniranih tehnikah globokega tiska so se razvile v prefinjeno igro oblik, tekstur in pripovedne globine. Osvojila ni le zapletenih tehničnih grafičnih postopkov, temveč tudi filozofijo, da je grafika dinamičen in razvijajoč se jezik, ki lahko izraža globoke koncepte in čustva, zato njena dela nosijo pečat transformativne umetniške zapuščine. Njen motivni svet je ozek. V njem domujejo kosi pohištva (stoli, postelje, komode, kavči in podobno), spremenjeni v poetične pričevalce človeške občutljivosti, življenjske radosti in bridkosti, samote in minljivosti, ki se kaže v z razjedami prepredeni in reliefno občuteni površini njenih del. V osrčju njenega ustvarjanja je globoko spoštovanje stvarne in spremenljive narave grafičnega medija. Globoki tisk, ki primarno izvira iz vrezanih znakov v kovinsko ploščo, ji omogoča, da vzpostavi niansiran dialog med površino in globino. Umetnica svoje motive spretno poglablja v kovino, z natančnostjo, ki meji na sublimno.

Poleg tehnične virtuoznosti Maraževa uporablja pozoren in premišljen pristop k temi. Njena izbira motivov sega od upodabljanja vsakdanjih predmetov do zapletenosti človeških izkušenj, vsak odtis pa postane enigmatična pripoved sam po sebi. Umetnica postopka globokega tiska ne uporablja le kot sredstva za reprodukcijo, temveč kot sredstvo za pripovedovanje zgodb in stanj, pri čemer svoja dela napolni s plastmi pomena in simbolike. V njenih rokah globoki tisk postane dinamičen in ekspresiven jezik, ki ji omogoča izražanje nians čustev in konceptualnega raziskovanja. Uporaba in kombiniranje različnih tehnik globokega tiska, kot so jedkanica, akvatinta, rezervaš, vernis mou, chine colle in sočasno visoko in globoko odtiskovanje, kažeta na njeno vsestranskost in njenemu umetniškemu besednjaku dodajata bogastvo in zapletenost. V svetu grafik Adriane Maraž se znanje, tehnika in čustva prepletajo. Vsak znak na plošči je premišljena izbira, vsak odtis pa priča o njeni predanosti obrti in eksperimentiranju ter njeni sposobnosti kar najbolj izkoristiti prirojeno lepoto globokega tiska za želeni umetniški učinek. Njen način tiskanja je blizu avantgardnemu duhu Hayterjeve šole. Vsa njena dela imajo izrazit avtorski pečat, ki odraža njen osebni slog in ustvarjalni pristop. Njen način dela se ponavlja, postopek se razvija, prilagaja, dodaja, odvzema, a dosledno ohranja svoje grafično bistvo. Da doseže vse različne vrednosti od kontrastov do vsebinskih poudarkov, takrat, ko zgodba, ki jo pripoveduje, to zahteva, brez omahovanja intervenira z roko ali pusti barvo nepobrisano. V središču njene metode je zavezanost doseganju posebnih umetniških vrednot, kot so kontrast, poudarek in pripovedna skladnost. Odlikuje jo intuitivno razumevanje, kdaj in koliko je treba ročno poseči v postopek nastajanja grafičnega dela. To poseganje doda njenemu delu taktilni in človeški element, kar poveča njegovo čustveno odmevnost in okrepi pripoved, ki jo želi posredovati. Njen izjemni občutek za ravnotežje, zadržanost in barvo zagotavlja, da te ročne intervencije niso nikoli pretirane, temveč izboljšujejo kompozicijo in vizualni učinek. Z napredovanjem ustvarjalnega procesa postaja Maraževa vse bolj občutljiva za grafične elemente. Prizadeva si ustvarjati vizualno prepričljiva, konceptualno bogata in čustveno odmevna dela. Z usklajevanjem tehnične spretnosti z umetniško intuicijo ter spoštovanjem materialov in občinstva Maraževa doseže harmonično sintezo.

mag. Breda Škrjanec

Adriana Maraž (1931–2015), svetovno priznana in najpomembnejša slovenska ustvarjalka na področju umetniške grafike, se je po zaključenem študiju slikarstva pri profesorju Maksimu Sedeju na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti (danes ALUO) leta 1958 najprej uveljavljala kot slikarka, po letu 1965 pa se je posvetila grafiki. Ustvarjala je in postala mojstrica v najzahtevnejših grafičnih tehnikah globokega tiska. Razstavljala je na vseh svetovnih bienalih grafike in bila večkrat nagrajena, dvakrat je prejela grand prix, na bienalu v norveškem Fredrikstadu in nemškem Frechnu leta 1974, ter bila prejemnica več nagrad na ljubljanskih mednarodnih grafičnih bienalih. Predstavila se je tudi na osemindvajsetih samostojnih razstavah v Sloveniji in v galerijah po svetu od Beograda, Bruslja, Padove ... Kot predstavnica ljubljanske grafične šole je bila vključena na skoraj vse skupinske svetovne predstavitve jugoslovanske grafike, ki jih ni bilo malo. Njene grafike hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorški MoMA, ter muzejske zbirke v Sloveniji od Mednarodnega grafičnega likovnega centra in Moderne galerije v Ljubljani do Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju in drugih. Bila je prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977, leta 1983 pa nagrado Prešernovega sklada. Bila je ustanovna članica Grupe 69 ter ena izmed začetnikov in edina ženska predstavnica »klasične« ljubljanske grafične šole. Študijsko je potovala po Italiji, Franciji in Nemčiji. Živela in ustvarjala je v Ljubljani in na Breznici pri Žirovnici.