Neža Jurman

Razstava Slišne linije predstavlja najnovejšo serijo grafik v tehnikah sitotiska in riso tiska ter zvočne zapise na avdiokaseti. Nastala je na podlagi dolgoletnega raziskovanja in zbiranja filmskih situacij v obliki posnetkov zaslonov (screenshots), na katerih sekundarni podnapisi opisujejo razne zvoke v ozadju in tako vplivajo na razumevanje določenega filmskega kadra in njegove celotne zvočne vsebine. Grafike so rezultat skrbno izbranih posnetkov s podnapisi in poseganja v fotografijo z rasterizacijo, kopiranjem, digitalnim kolažiranjem, dodajanjem avtorske risbe in naključnimi formalnimi likovnimi rešitvami, ki so se pojavile v procesu preoblikovanja. Dela v celoti in vsako zase ustvarjajo ambient, ki nastane v času opazovanja podobe, ob razumevanju opisanega zvoka in s poslušanjem zvočne kompozicije v prostoru.

Neža Jurman pri svojem delu izhaja iz raziskovanja sinteze zvočnega zapisa in vizualne podobe, ki je bila v zgodovini umetnosti večkrat osrednja tema umetniških ambicij. V nemih filmih je bil dialog prikazan kot samostojna sličica z napisom, projekcijo filma pa je pogosto spremljala še glasba v živo. Vasily Kandinsky je abstraktne slike pogosto naslavljal v kontekstu klasičnih glasbenih kompozicij. Spoj slike, ilustracije in opisanega zvoka je še najbolj prišel do izraza v popartu in umetnosti stripa in animiranega filma, kjer sicer opazimo uporabo medmetov in s tem poudarjeno specifično vlogo jezika, ki ponazarja določen zvok.

V današnjem času lahko sledimo zanimivemu pojavu predvsem v popularni filmski industriji in na spletnih filmskih portalih, ki ponujajo storitve v raznih kulturnih okoljih in zagotavljajo ustrezne podpise, podnapise in s tem širijo dostopnost svojih vsebin. Ravno v kontekstu podpisovanja in prevajanja filmskih dialogov oziroma primarnega filmskega zvoka lahko opazimo težnjo k doslednemu dodajanju opisovanja sekundarnih zvočnih zapisov. Ti so pogosto neslišni in spremljajo določen filmski kader v ozadju, kot recimo šum vetra ali zvoki korakov, včasih je opisana tudi melodija nedoločljive glasbe v ozadju. Ravno ta moment predstavlja kontekst, iz katerega zajema Neža Jurman. Zanimajo jo različne ravni dojemanja združenih slike in zvoka, ki se pri tem prepletajo: v točno določenem trenutku zajeta podoba z zaslona, opisan sekundarni zvok v ozadju in predstava posameznika, ki iz teh informacij sestavi novo sliko in namišljen zvok. V konceptualnem smislu raziskuje podobo in zvok, ki sta ločena od primarnega vira in pred nami nastopata združena v novo celoto. Ta je bila narejena s pomočjo digitalnih predelav izvirne podobe, sestavljanja, kolažiranja, vstavljanja risb, ilustracij itd. Pravzaprav njene grafične matrice nastajajo podobno, kot ustvarja didžej, ki predeluje in meša glasbo, ali vidžej, ki obdeluje vizualne podobe, ki v ritmu sledijo zvoku in obratno. Pri opazovanju grafik sledimo določeni logiki pogleda in prepoznamo najprej realne elemente in rezultate sekundarne obdelave slike ter besedilo, ki opisuje zvok. V kontekstu razstavljenih grafičnih del je kompleksnost ambienta podkrepljena še z realno zvočno kompozicijo v prostoru, nastalo ravno iz zbiranja opisanih zvočnih zapisov in snemanja raznih drugih zvočnih virov. Zvočno kompozicijo je sestavila skupaj z zvočnim umetnikom Joejem Summersom.

Grafike Neže Jurman izhajajo iz razumevanja zamrznjene podobe s podpisanim zvokom kot vizualnega ambienta, v katerem je poudarjena sposobnost naše imaginacije točno določenih zvočnih učinkov v predstavljenih vizualnih okoliščinah. Vprašanje je, kako lahko povežemo sliko in zvok in ali nam ponujeni zvočni vložki olajšajo vizualno branje in kako podpisani zvok usmerja naš pogled, vpliva na razpoloženje, določa čas, pojasnjuje zaplet, definira karakterje, povezuje elemente, opisuje prostor in njegove značilnosti. Navsezadnje nam razstava postavlja vprašanje zavedanja našega vsakodnevnega zvočnega ambienta.

Božidar Zrinski, kustos razstave

Neža Jurman (1985), z umetniškim imenom Nez Pez, je diplomirala iz kiparstva na ALUO v Ljubljani, kjer je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado in priznanje ALUO za posebne umetniške dosežke. Njen opus spremljajo ponavljajoči se motivi, ki se selijo skozi različne medije – grafiko, risbo, sliko, avdiovizualna dela in kiparstvo. Svoja dela je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah, rezidencah in sejmih v Evropi in na Balkanu. V zadnjem letu se je udeležila rezidenc De Liceiras na Portugalskem in Contiguity v Ukrajini. Sodelovala je na simpoziju Musik als Wissensmachine v Berlinu in na festivalu Hungry Exes Zine Festival v Berlinu ter neodvisnem grafičnem festivalu K-Mess v Zürichu. Leta 2017 smo lahko njeno prostorsko instalacijo videli na razstavi Zini! Sodobna zinovska produkcija v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Živi in ustvarja med Ljubljano in Berlinom.