Naslov razstave Limbo je premišljeno izbrana beseda, s katero lahko natančno in neposredno opišemo likovno-duševni izraz avtoportretov v najnovejši seriji grafik Sonje Vulpes. Na njih prevladuje iskrena pripoved o sebi in občutkih negotovosti, razdvojenosti in ujetosti v stanje nemoči, za katere se zdi, da je edina rešitev preprosto ta, da minejo. Umetnica o tem govori iskreno, brez sramu in ne oziraje se na sodbe.V kontekstu sodobne slovenske grafične produkcije so grafike Sonje Vulpes posebne. Izstopajo nizka naklada, grafična tehnika kolagrafije, poudarjena risba in motiv avtoportreta brez odvečnih simbolov, s poudarkom na položaju figure in izrazu na obrazu. S tem se tudi najbolj približa gledalcu, ki zato lažje razume umetnico, ujeto v limb.
Naslov razstave Limbo je premišljeno izbrana beseda, s katero lahko natančno in neposredno opišemo likovno-duševni izraz avtoportretov v najnovejši seriji grafik Sonje Vulpes, na katerih prevladuje psiho-fizično stanje negotovosti in ujetosti v nedoločljiv vmesni ali prehodni prostor.
Čas podob, v katerem živimo, je zanimiv in bolj kompleksen, kakor nam ga prikazujejo množice fotografij osebnih profilov na družbenih omrežjih, kjer prevladuje veselje srečnih ljudi. Iz neke oddaljene prihodnosti bi zagotovo trdili, da je bilo to obdobje vsesplošne radosti. A nekateri srečni obrazi – selfiji – so le maske, pod katerimi se skrivajo negotovost, strah, obup, jeza, žalost, nemoč in podobna zapletena čustvena stanja človeške psihe. Nezmožnost izpovedovanja osebne sreče in veselja marsikoga prisili v zavestno laž o tem ali pa ga izloči iz pričakovanih in sprejemljivih družbenih okvirov.
Razmah selfijev je posredno vplival tudi na razumevanje avtoportreta, ki je v kontekstu likovne umetnosti uveljavljen motiv, za katerega lahko rečemo, da načrtno slika človeško psiho takšno, kakršna je. Težavnost motiva in nezmožnost poglobljenega pogleda vase sta nemara vzroka, da je razmeroma redek v sodobni likovni umetnosti, še redkeje pa ga srečamo v sodobni slovenski grafični produkciji. Dober avtoportret določata izoblikovan likovni jezik in brezkompromisna iskrenost v opazovanju samega sebe. Avtoportreti Sonje Vulpes imajo oboje. Začutimo lahko surovo izpovednost kot posledico iskrenega opazovanja same sebe, zato je na upodobitvah ne obkrožajo simboli ali drugi pomenski znaki, saj poskuša tako rekoč vse povedati s položajem telesa in izrazom na obrazu, s poudarkom na očeh, ki so lahko polni črni ali zgolj obrisani prazni beli krogi. Figura je pogosto pokrčena in ujeta v nedoločenem prostoru, kjer sta ozadje in prostor le nakazana, večinoma pa popolnoma abstraktna in bolj odsevata razpoloženje figure kot njeno prostorsko umestitev. Grafike odlikuje preprosta in natančna risba, ki jo grafična tehnika kolagrafije dodatno okrepi in poudari njene likovne posebnosti, s katerimi nadgradi izraznost figure in razpoloženje na obrazu. Pomemben je tudi proces priprave matrice, v katerem se umetnica sproti odziva na podobo, ki nastaja, in tako razvija dodatne likovnoizrazne poudarke. Kompozicije se zgledujejo po znanih in uveljavljenih portretnih kanonih iz zgodovine umetnosti, a bolj kot na sam naslon na akademsko uveljavljeno prakso velja opozoriti na jasno izraženo osredotočenost na čustveno stanje, ko se žalost, jok, veselje in smeh lahko znajdejo na enem obrazu. O tem govori iskreno, brez sramu in ne oziraje se na sodbe.
Njene avtoportrete lahko na eni strani gledamo kot navidezno resnične in spektakelsko fantastične in na drugi kot brutalno naturalistične, globoko osebnoizpovedne in intimne. V vsakem primeru občutimo negotovost, razdvojenost in ujetost v stanje nemoči, za katero se zdi, da je edina rešitev preprosto ta, da mine.
V kontekstu sodobne slovenske grafične produkcije so grafike Sonje Vulpes posebne. Izstopajo nizka naklada, grafična tehnika kolagrafije, poudarjena risba in motiv avtoportreta, s katerim iskreno pripoveduje o sebi in svojem stanju trenutne nedoločene psiho-fizične ujetosti. S tem se tudi najbolj približa gledalcu, ki zato lažje razume umetnico, ujeto v limb.
