Umetnica že od začetkov svoje ustvarjalne poti išče motive v naravi. Doživlja jo kot dramatičen prostor, kjer se nenehno vzpostavlja ravnovesje med človekom ter rastlinskim in živalskim svetom. Hkrati je zanjo prostor mirovanja in za sodobnega človeka mnogokrat prostor spregledanih podrobnosti. 

Slikarka in pedagoginja Anja Jerčič Jakob od leta 2017 deluje v rezidenčnem in ustvarjalnem centru MGLC Švicarija. Na razstavi Krhko ravnovesje se predstavlja z dvema slikarskima ciklusoma, Poljske ostaline (2020–2021) in Plevel (2021).

Umetnica že od začetkov svoje ustvarjalne poti išče motive v naravi. Doživlja jo kot dramatičen prostor, kjer se nenehno vzpostavlja ravnovesje med človekom ter rastlinskim in živalskim svetom. Hkrati je zanjo prostor mirovanja in za sodobnega človeka mnogokrat prostor spregledanih podrobnosti. Med slednjimi so samonikla rastišča plevelov – te neukrotljive narave, katere simbolno in praktično vrednost začenjamo in moramo ceniti zaradi vse večje izgube naravnega ekosistema. S tem umetnica angažirano in kritično opozarja na porušeno razmerje med človekom in naravo.

Njeno opazovanje narave in pozornost do detajlov se izkazujeta v izbiri slikarskih tehnik (oglje, tuš, svinčnik, voščenka), s katerimi izrisuje realno podobo narave in hkrati njeno abstraktno interpretacijo. Sugestivno moč podob vzpostavlja s slikarsko gesto in performativnim odnosom do slikarskega polja. Magija obnavljanja, rasti in izginjanja rastlinskega sveta se v bližnjem pogledu na platna spreminja v abstraktne podobe, pogled od daleč pa omogoča prepoznavanje oblik različnih rastlinskih vrst. Ciklus Poljske ostaline gradi abstrakcijo akromatično, z odsotnostjo barve in ekspresionističnimi nanosi čopiča, s tehniko izpiranke hkrati ustvarja vtis grafike. Ciklus Plevel je barvito bogatejši, igra svetlobe je izrazitejša, plastenje, pastozni nanosi barve in ponekod tehnika drippinga pa ustvarjajo trodimenzionalnost prostora in vizualni učinek gibanja.

Večna spremenljivost narave v delih Anje Jerčič Jakob za trenutek zastane, naseli se v notranjo krajino umetnice, v katero smo vabljeni kot opazovalci in opazovalke. In vsaj za trenutek skupaj vzpostavimo ravnovesje z naravo, daljno in samo.