Po prvem letu bivanja in dela v ateljeju za mlade umetnike v MGLC Švicariji se predstavlja Lea Culetto, ki v svojih delih razkriva tabuje in predstave o ženskem telesu in z njim povezano družbeno afirmacijo in stigmatizacijo hkrati.

Gradnik njenih del so tekstilije, ustvarjalni proces je dolgotrajen in povezan z ročnimi deli, intimnim odnosom, ki ga umetnica vedno znova vzpostavlja, kot je bilo npr. kodiranje skritih sporočil v binarnem jeziku med pletilne zanke oblačil oz. »nosljivih objektov« (ciklus Nadloge v nadlego, 2021).

V delu Marodiranje so pletenje nadomestili sitotisk na blago, krojenje in šivanje. Projekt sestavljajo preproste bele majice z odtisom umetničinega menstrualnega madeža. Sporočilnost je neposredna, dekodirana, razkrita – intimni akt menstruiranja prehaja z odtisom menstrualne krvi na ukrojenih majicah v javni prostor in diskurz.

(Ne)mogoči madež

Anja Guid

Ob pogledu na odtis menstrualne krvi na beli tkanini se znajdem v nedoločljivi zadregi, občutim komaj zaznaven sram. Podoba krvavega madeža v meni vzbudi občutek nelagodja, obudi anemičen spomin na plastičen rdeče-moder obesek z napisom I HAVE PMS AND A GUN. EXCUSE ME, DID YOU HAVE ANYTHING TO SAY?, ki je v srednješolskih letih visel z mojih stanovanjskih ključev. Pomislim na privzgojeno in leta trajajoče prepričanje, da je mojemu spolu inherentna določena vrsta (pred)menstrualnega obnašanja, na ponotranjen družbeni imperativ pretirano občutljive, razdražljive, nevrotične in histerične osebe, v kakršno se, pravijo, vse od dvanajstega leta dalje neogibno spremenim vsak mesec, preden dobim menstruacijo. Umetniška dela Lee Culetto me vedno znova neprizanesljivo opomnijo na moje nezavedno internaliziranje javnih diskurzov in normativov, vezanih na žensko telo, na lastno reproduciranje (menstrualnih) stereotipov in somatizacijo spolnih ideologij.

V svoji ustvarjalni praksi, ki sega od ekspresionistične bleščavosti in estetike kiča do skrajno minimalističnih del, kontinuirano problematizira uveljavljene družbene reprezentacije ženskega telesa, nanj vezanih idealov, tabujev in stereotipov, pri čemer vsakokrat izhaja iz lastne izkušnje. V svojem novem projektu, imenovanem Marodiranje, vnovič poudarja tabu menstrualne krvi. Projekt, ki nosi naslov po arhaičnem izrazu za menstruiranje, je konceptualno nadaljevanje produkcije Cikla naključnih podob (2019–), v katerem umetnica s preprosto in asociativno risbo ter naslovi dopolnjuje abstraktne krvave podobe, ki jih na vložek avtonomno odtiskuje njeno menstruirajoče telo. V Ciklu naključnih podob tematizira idejo telesa kot avtonomnega ustvarjalca in menstruacijo metaforizira, v projektu Marodiranje pa menstrualni madež ni le prispodoba niti ga umetnica ne apropriira več v njegovi družbeno sprejemljivi, v higienski vložek ulovljeni in prikriti obliki, temveč z izpostavljanjem tiste menstrualne krvi, ki pronica mimo vložka, skozi oblačila in s tem v javni prostor, tematizira (ne)vidnost menstruacije v družbi, njeno patologizacijo in stigmatizacijo.

Projekt sestavljajo preproste nosljive bele majice daljšega kroja, na zadnjem delu katerih je odtisnjena avtentična podoba umetničinega menstrualnega madeža. Z izpostavljanjem na oblačilu vidne menstrualne krvi umetnica subverzira podobo neopazno menstruirajoče ženske in namiguje na indoktriniran družbeni imperativ, ki kot edino sprejemljivo tolerira tisto menstrualno krvavenje, ki ostaja prikrito, higienizirano, nevidno. Na odsotnost realne reprezentacije menstrualne krvi in mesečnega krvavenja v družbi pa ne aludira le z vizualiziranjem, temveč problematične vidike javnega diskurza o menstruaciji tudi verbalizira. Naslov dela, ki ga v sodobni jezik prevajamo z izrazom »biti bolna«, opozarja na dolgo zgodovino poimenovanj menstruacije, ki implicirajo njeno patološkost in kontaminiranost, ter na številne evfemizme, s katerimi se še danes vztrajno izogibamo njenemu preciznemu poimenovanju.

Z brezkompromisnim vizualiziranjem nezaželenega menstrualnega madeža umetnica opozarja, da menstruacija ni le objektivno biološko dejstvo, temveč je menstrualna kri nenehno podvržena družbeni interpretaciji, njena negativna percepcija pa posledica obstoječih kulturnih idealov in ideologij. Neredko diskriminatorne diskurze je zato treba prepoznati, jih poimenovati, kritično analizirati ter predrugačiti, in govor, naj bo beseda ali podoba, je v tem procesu temeljnega pomena: odločno ubesedovanje ali upodabljanje tabujev namreč anticipira detabuizacijo samo, ni le akt provokacije, temveč emancipatorna gesta. K dekonstrukciji menstrualnih stereotipov je aktivno povabljen tudi obiskovalec MGLC Švicarije – dela, ki tvorijo vertikalno instalacijo, niso le kontemplativni umetniški objekti, temveč nošenju namenjeni kosi oblačil; nadene si jih lahko vsak izmed nas.

Težave s prisvajanjem

Dušan Dovč

Po prvem letu bivanja in dela v ateljeju za mlade umetnike v MGLC Švicariji se predstavlja Lea Culetto, ki v svojih delih razkriva tabuje in predstave o ženskem telesu in z njim povezano družbeno afirmacijo in stigmatizacijo hkrati. Gradnik njenih del so tekstilije, ustvarjalni proces je dolgotrajen in povezan z ročnimi deli, intimnim odnosom, ki ga umetnica vedno znova vzpostavlja, kot je bilo npr. kodiranje skritih sporočil v binarnem jeziku med pletilne zanke oblačil oz. »nosljivih objektov« (ciklus Nadloge v nadlego, 2021).

V delu Marodiranje so pletenje nadomestili sitotisk na blago, krojenje in šivanje. Tudi sporočilnost je bolj neposredna, dekodirana, razkrita – intimni akt menstruiranja prehaja z odtisom menstrualne krvi na ukrojenih majicah v javni prostor in diskurz. Pri tem se nelagodje vzpostavlja pri vseh bioloških in družbenih spolih. Renata Šribar¹ označuje enoznačni govor o menstruaciji zgolj v okviru spolnega razmerja ženske podrejenosti kot teoretsko preživet žanr. Zaradi spolne neenakosti in hierarhičnih razmerij med spoli se je temu težko upreti – in zadrega pri pisanju o menstruaciji z vidika moškega je neizogibna. Pozicijo moške pisave lahko upravičim z obrnjenim potujitvenim efektom, ko se moški ne more identificirati s predmetom (tj. menstruacijo), ne zmore ga neposredno avtomatizirati, lahko ga le postavi v nov kontekst in si ga s tem poskuša prisvojiti, mu dodati družbenokritično spodbudo. Ali z besedami Šribarjeve: »Gre za subverzijo s prevzemanjem in instrumentalizacijo stigme.«² Takšno prevzemanje je učinkovito le, če je hkrati osebno. Sam sem ga doživel v svojem otroštvu, ko sem moral po maminem naročilu v lokalni trgovini kupiti tudi higienske vložke znamke Vir 80. Še vedno se spomnim zadrege ob nakupu. Bolj komično je bilo, ko smo iz taistih vložkov cufali vato in z njo okrasili božično smrečico, da je bila belo zasnežena. Privzemanje pa lahko vodi tudi do skrb vzbujajoče skrajnosti, kot je izjava nekega dečka ob ogledu televizijskega oglasa za menstrualne vložke, ki ženskam obljubljajo udobje v tistih dneh. Navdušeno je izjavil, da bi nekaj takega imel tudi sam.³ Oglaševalski strategiji ni moč oponirati, ker je že v osnovi manipulativna in zavajajoča, tako z vidika sporočilnosti (občutek udobja in varnosti) kot forme (rdečo barvo krvi nadomešča modra tekočina). Bolj odkrito in z vidika spolov enakopravno pozicijo zavzame Lea Culleto, ki je nosljive kose oblačil izdelala za vse spole. Na nas, moških je, da si jih želimo in upamo obleči.

---------------------------

¹ Renata Šribar: O menstruaciji: telo v diskurzu, diskurz v telesu. Ljubljana: Delta, Društvo za kulturološke raziskave, 2004, str. 111–112.

² Prav tam, str. 112.

³ Izpoved prijateljice.

Lea Culetto (1995, Trbovlje) je leta 2019 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Deluje na področju vizualnih umetnosti, s poudarkom na temah feministične umetnosti. S pomočjo tekstila ter mešanih medijev ustvarja objekte in instalacije, v katerih preizprašuje ideale, tabuje ter predstave o ženskem telesu. Najpogosteje izhaja iz osebne izkušnje. Samostojno se je predstavila s projektom deflowered by Lea v galerijah Miklova hiša (Ribnica), Aksioma (Ljubljana) in Ravnikar Gallery Space (Ljubljana), z zadnjim projektom Nadloge v nadlego pa na razstavi Kalupi vsakdana v Galeriji Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki). Med drugim je sodelovala na skupinskih razstavah Hej, kje si zdaj? (UGM studio, Maribor 2020), 40 let art ljubavi Vlaste Delimar (Galerija Škuc, 2020) ter na potujoči razstavi Gallery.Delivery (Aksioma, 2021). Sodeluje z različnimi mednarodnimi festivali, kot so Mesto žensk, Rdeče zore, Lezbična četrt ter Festival Račka, in na njih razstavlja. Izvaja različne delavnice za mlade. Živi in dela v Ljubljani.