Saša Bezjak: Ženske so prišle, Duba!

Performans v sodelovanju z Rajkom Muršičem in Izidorjem Vogrincem. Dogodek sodi v sklop zaključka razstave Punctum. Neobičajne umetniške avtobiografije v MGLC Švicariji.

Idejna zasnova razstave Punctum izhaja iz vloge Švicarije, ki je bila v zgodovini skrivno, neodvisno in samoorganizirano žarišče ustvarjalnosti na robu mestnega parka. Dela na razstavi prikazujejo neobičajne umetniške avtobiografije umetnikov, ki so se na svoji življenjski in profesionalni poti odločali za drugačne, a vedno odločne življenjske izbire. Umetnike, Deana Ivandića, Dušana Gerlico, Sašo Bezjak, The Witch Twins in Muzej premoderne umetnosti, povezujejo produkcija del v velikih količinah, spontan ustvarjalni zanos in obroben položaj v svetu umetnosti. S svojimi deli v duhu časa spreminjajo lastne avtobiografije v avtofikcijo, ki temelji na iskrenosti.

Saša Bezjak s prostorsko instalacijo Soba za ranjence s preddverjem raziskuje svojo intimo in krhkost družinskih razmerij. V umetnost je vstopila kot slikarka, vendar je vedno čutila prostor kot posebno kategorijo in kiparstvo kot tisto možnost, ki ji omogoča svobodnejši, bolj akademsko neobremenjen izraz. Kot kiparka se izraža prvinsko, kar ceni tudi pri otrocih, duševno oviranih osebah in staroselskih ljudstvih. Svoje delo dopolnjuje s performansi in akcijami, v katerih razkriva spregledane pozicije žensk v umetnosti in družbi. S performansom Ženske so prišle, Duba! se nanaša na ikonično skulpturo motoristke na motorju, delo Ženske prihajajo! umetnice Dube Sambolec iz leta 1976, ki velja za prvo slovensko feministično umetniško delo. Saša Bezjak bo s performativnim aktom in besedilom opozorila na diktat nad ženskim telesom in na to, kako znova poiskati borbeni in kritični odnos do idealov, ki nam jih vsiljuje potrošniška družba.

Saša Bezjak je diplomirala iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru in iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je zaključila tudi magistrski študij kiparstva. Zanjo so značilne risbe, očiščene odvečnih detajlov, ki delujejo zgolj s sugestivnostjo črte. Risbe nastajajo impulzivno, v velikih količinah in so kasneje velikokrat predloga za vezenino. Kot kiparka prostor čuti kot posebno kategorijo, ki ji omogoča akademsko bolj neobremenjen izraz in več eksperimentiranja. Živi in ustvarja v Gornji Radgoni.

Realnost, digitalna fotografija, 2024. Foto: Jakob Vogrinec. Arhiv Saše Bezjak.